Blekova planina (1629m), Trupejevo poldne (1931m)
Udeleženci: Lussy, Tomaž, Čevl, Dulči, Robi M., Robi T.
Višinska razlika: 1000m
Čas trajanja: 6 ur
Trupejevo poldne je neizraziti vrh v grebenu Karavank, vendar s svojo lego ponuja prelepe razglede in z macesnovimi gozdovi daje vtis gorskega sveta. Svoje ime je dobil po kmetiji Trupej na koroški strani, od koder vidijo sonce opoldne ravno nad našim vrhom.
In smo se odpravili gor… Že navsezgodaj je obetalo na prelep, mrzel in sončen dan. Planinska sekcija se je zbrala malo pred osmo uro zjutraj na parkirišču v vasi Srednji vrh nad Gozdom Martuljkom.
Že takoj po prihodu se nam je odprl čudovit pogled na Špikovo skupino, na Mojstrovke, Jalovec in okoliške špičake. Pogled vreden zgodnjega vstajanja.
Plan osvajanja se je glasil, da zaokrožimo po neoznačeni poti mimo okoliških ekoloških kmetij do osamljene gozdarske koče, mimo travnika na Vošci do Belkove planine in od tam na Trupejevo poldne, ter se spustimo nazaj do izhodišča.
Ker zgleda gozdne pošasti rade jedo ovce, je že pri prvi kmetiji gospodar zagodrnjal, naj damo Lussy na vrvico, češ nikoli se ne ve, kdaj bo kka ovca manj v staji. Sledil je le, ja valda, pa nasmeh in pozdrav v slovo… Strah pa tak…
Zaradi neoznačene poti smo imeli na začetki malo težav, saj smo malo izgubljeni krožili po strmih travnikih in iskali pravo. Ker pa izkušnje naredijo svoje, smo se hitro znašli na pravi poti.
Ker je bilo že dokaj visoko, je začel pod nogami škripati sneg, katerega je bilo iz koraka v korak več. Pot nas je vodila po že narejeni gazi prav do Blekove koče. Ker na travnik Vošca ni bilo shojene poti, smo le to spustili… Le kdo se še zgublja dandanašnji…
Pri omenjeni Blekovi koči se je odprl čudovit razgled na Beljak in okolico. Zagorja ni bilo. Neverjetno, kot iz helikopterja. Dulči in Trevnov Robi sta kraj poznala, saj sta dobršen del prej prehojene poti že prevozila s kolesi. Sede seveda.
Kar nekako nam je koča sedla, saj smo si privoščili prvi izhod s hrano in pijačo…Tudi gamaše so se že nameščale, saj je bilo že okoli 30 cm snega. Še najbolj jo je odnesla Lussy, saj se stalni pogon na vse štiri v snegu zelo obnese. Prav uživala je.
Prijetno siti in odžejani smo planili do cilja odprave. Po nekaj 100 metrih celega snega, smo le našli pot, ki pelje po grebenu prav do Trupejevega poldna. Greben, ki je posejan z obmejnimi kamni, tako da je bil vsak od nas po večkrat v Avstriji. Brez listin.
Gor dol po snegu, smo na koncu le osvojili vrh, Trupejevo poldne (1931m). Orkadijo kakšen razgled.. Na vzhodu se je videl Krvavec z zasneženim Zvohom, na zahodu vse do Marmolade v srčiki Dolomitov, na severu verige Grossglocknerjov, na jugu Špik in ostale Julice, spodaj pa na Beljak in širšo okolico.
Sledilo je proženje fotoaparatov, nalivanje čaja, glodanje preostale hrane in pa smeha polhno malho. Le kako ne, če so bili zbrani na kupu sami veseljaki. Haha.
Ker je začelo malo zebsti in še bolj pihati, smo se raje odpravili nazaj v dolino. Spust je bil prav super, saj je hoditi po celem oz. delno shojenem snegu navzdol prava pustolovščina, ki ti dopušča malo več hitrosti.
Tudi če ujameš zajca ni hudega ker priletiš na mehko.. no to se ni zgodilo. Po šestih urah hoje smo spet ugledali naše nadvse domiselno parkirane avte. Smeh in ugotavljanje, kako le nam rata pravilno parkirati, medtem ko vsi ostali parkirajo napačno… Eeee.
Še preoblačenje in ločitev. Oni po svoje jest, jest pa po svoje jest. Bilo je prav super.
Spisal Čevl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar