Rjava skala (Vogel), 14.11.2004

Rjava skala (Vogel) 1535 m

udeleženi: Šaro, Pezo, Robert, Lussy, Thor

trajanje: 7h 5min

višinska razlika: cca 1020 m


Na vseh TV postajah so opozarjali, da se bo bo to nedeljo po primorskem in gorenjskem podil dokaj močan veter. Glede na to, da v ostalih koncih slovenije nismo našli nobenega zanimivega hriba za to nedeljo smo se navkljub napovedi odločili, da se spravimo˛ na Rjavo skalo (Vogel).

Tokrat sta se delu standardne zasedbe priključila moj stari (po stažu ne po letih) prijatelj Pezo in njegov pes Thor. Zbirno mesto odprave je bilo na bencinskem servisu na gorenjski avtocesti, kjer smo po brzinski spoznavni kavi nadaljevali pot prot spodnji postaji nihajke na Vogel.

Začetek poti je dokaj dolgočasen saj prvi kilometer poteka po makadamski gozdarski cesti. Le to pa ni motilo pasjega dela odprave saj sta oba nekontrolirano bezljala levo, desno, gor, dol in ne vem kam še.

Kmalu pa smo z ceste zavili v Žagarjev graben in kopna tla je zamenjal sneg. Naše dihanje je bilo z vsakim korakom glasnejše, psa pa še vedno po starem.

Više ko smi bili, višja je bila snežna odeja, ter težje je bilo gaziti po snegu. Za priboljšek pa nas je vsake toliko łpreluftal˛ zelo močan veter (in nam dal vetra). Na Zadnjem Voglu smo imeli rahel problem z orientacijo, vendar smo ga kajkmalu rešili, ter našli markacijo poti proti zgornji postaji nihajke (psa še vedno po starem).

Moram priznati, da se nam je na vrhu ob pogledu na planinsko kočo Merjasec morala precej dvignila, saj smo bili od gaženja po snegu in od vetra dodobra utrujeni (psa še vedno po starem).

V koči smo ob Košutniku (obvezni planinski pijači), počakali na Merjascev golaž, se odpočili, ter pripravili na spust v dolino.

Med pogovorom (beri pogajanji) z oskrbnikom koče je uspelo Pezotu dobiti štempiljko z Vogla, tako da je v svojo knjigo o osvojenih vrhovih pribeležil tudi ta neosvojeni vrh (seveda z obljubo, da ga v kratkem osvoji, ter se oskrbniku oddolži za uslugo). Ogreti, siti in spočiti smo se počasi odpravili v dolino.

Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo se odločili, da se spustimo v dolino po isti poti. Gaziti po celem snegu navzdol je precej lažje kot navkreber, le veter nam je zopet dokazal, da se z naravo ni za zajebavat.

Nekje na stedini Žagarjevega grabna je čez pot ležalo nekaj na novo zruvanih dreves, močni sunki vetra pa so nas opozarjali, da nam lahko v naročje prileti še kakšno drevo. Ta tiha grožnja nam je narekovala nadaljni tempo sestopanja, tako da smo v slabih dveh urah bili pri avtomobilih.

Na poti domov smo se ustavili še na obvezni pijači, kjer smo prediskutirali današnji vzpon, ter tekoče politične probleme in se poslovili z obljubo da se še srečamo.

Spisal Robi.

Ni komentarjev:

Objava komentarja