Kührointhütte 1.420 m,
Watzmannhaus 1.930 m,
Watzmann Hocheck 2.651 m,
Watzmann Mittelspitze 2.713 m,
Watzmann Südspitze 2.712 m,
Wimbachgrieshütte 1.327 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Vyacheslav, Sabina, Janez, Srečko, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Meta, Radovan, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž
skupaj trajanje: 15 h 35 min
skupaj višiska razlika: 2.350
skupaj dolžina: 27,8 km
Watzmann se nam je dolgo upiral. Kar štirikrat smo ga morali odpovedati in pri tem naredili štiri lepe nadomestne ture (
Reißkofel,
Monte Ressetum,
Votlo Sleme in
Eisenerzer Reichenstein)
Njegov najvišji vrh Mittelspitze je najvišja točka nemškega dela Berchtesgadskih Alp, sicer pa drugi najvišji vrh skupine, za Hochkönigom (2.941 m). Poleg tega je najvišja gora, ki v celoti stoji v Nemčiji.
Greben Watzmanna je dolg tri kilometre, od Hochecka, prek Mittelspitze do Südspitze. Prvopristopnik na Hocheck je bil leta 1784 botanik G. A. Weitzenbach, na Mittelspitze pa naš Valentin Stanič, avgusta 1800.
Za peti naskok na Watzmann smo izbrali zgodnejši termin, drugi vikend v avgustu. Že marca smo zbrali prijave in rezervirali kočo. Nabralo se nas je 18 udeležencev. Da si izlet še popestrimo, smo za prvi dan izbrali vožnjo z ladjico po Kraljevem jezeru (Königssee).
Pred vožnjo po jezero pa smo imeli v načrtu še ogled rudnika soli Hallein. Skratka plan iz leta 2014, ki se je kopiral za vsak naslednji poskus. In ko se je bližal termin petega poskusa naskoka na Watzmann, je kmalu postalo jasno, da bo letos končno uspelo.
Vreme za nedeljo je ves čas lepo kazalo, le za soboto ga je napoved biksala. Biksala ga je toliko, da se je bilo treba nečemu odpovedati, rudniku ali jezeru. Odločitev je padla šele na poti, na počivališču Eben.
Tu smo že bili blizu Watzmanna in vreme je bilo še zelo lepo. Škoda bi bilo, da izgubljamo čas v rudniku. In tako smo se zapeljali direktno v Schönau am Königssee. Tu sva voznika odložila udeležence in nato en kombi prestavila v Wimbachbrücke, kamor bomo sestopili.
Po povratku v Schönau smo krenili do obale jezera, kupili karte in sedli na električno ladjico. Zapeljali smo se do romarske kapele St. Bartholomä (Sveti Jernej), ki leži na polotoku na zahodni obali jezera. Tu smo izstopili z ladjice in začeli naš pohod.
Na začetku smo hodili med množico turistov, a kmalu smo zavili s sprehajalne poti in ostali sami. Srečevali smo le planince, ki so sestopali. Po razgledni poti Rinnkendlsteig smo hodili vedno višje nad jezerom.
Vreme se je slabšalo, a deževalo ni. Pogled na radar je pokazal, da le za las. Čisto blizu, zahodno od nas se je vlekel pas dežja, ki je potoval proti severovzhodu. Skočili smo na razgledno točko 700 m nad jezerom in potem na planino Kührointalm.
Gostinski objekti so vabili s svojo ponudbo, a ni bilo časa. Mudilo se nam je naprej. Vedno bolj smo hodili v megli. Na planini Falzalm, kjer smo se priključili poti iz Wimbachbrücke, je bila megla že popolna in tako je bilo vse do naše koče.
A prišli smo po suhem, deževati je začelo kmalu po našem prihodu. Koča je velika, osebje prijazno, hrana dobra. Edina nevšečnost tega dne je bil absces, ki se je pojavil nekomu na hrbtu in je bil za silo oskrbljen.
Naslednji dan smo se zbudili v oblačno jutro. Po zajtrku smo se odpravili na turo. V dveh urah smo bili na prvem vrhu, Hochecku. Bili smo v megli, bilo je mraz in prav je prišel bivak na vrhu.
Namestili smo si pasove in samovarovalne komplete in začeli s prečenjem. Skladno z vremensko napovedjo se je v oblačnosti začela bolj in bol pojavljati jasnina, dokler se ni povsem zjasnilo in na najvišji vrh Watzmanna, Mittelspitze smo prišli v popolnoma jasnem vremenu.
Odprl se je razgled nazaj na Hochecku, naprej proti Südspitze in začelo se je potrjevati to kar oglašujejo, da gre za eno najlepših prečenj v Vzhodnih Alpah. Razmere, da bi vriskal.
Nadaljevali smo po grebenu, gor, dol, po jeklenicah, po skali. Prečenje ni težko, jeklenice ne presegajo težavnosti B, skala ne presega enice. Je pa mestoma zelo izpostavljeno, predvsem pa divje in lepo.
Dve uri je trajalo od Mittelspitze do Südspitze, skupaj pa 4 h 45 min od koče. Od tu se je lepo videl Königssee in St. Bartholomä, 2.100 m pod nami. Vmes je vzhodna stena Watzmanna (Watzmann-Ostwand), ki je z 1.800 m največja stena v Vzhodnih Alpah.
Mi smo sestopili na jugozahod. Sestop je divji in slikovit. Tri ure je trajalo, da smo sestopili do prodišč v zgornjem delu doline Wimbachtal. Od tu pa še 20 minut do koče Wimbachgrieshütte.
Tu smo si omislili kosilo in analizo ture, nato pa nas je čakalo še dobrih 8 km pešačenja po Wimbachtal do Wimbachbrücke, kjer nas je čakal drugi kombi. Skočili smo še po prvega, se vkrcali in odpeljali domov.
V peto gre rado.
Spisal Tomaž
Gostinski objekti so vabili s svojo ponudbo, a ni bilo časa. Mudilo se nam je naprej. Vedno bolj smo hodili v megli. Na planini Falzalm, kjer smo se priključili poti iz Wimbachbrücke, je bila megla že popolna in tako je bilo vse do naše koče.
A prišli smo po suhem, deževati je začelo kmalu po našem prihodu. Koča je velika, osebje prijazno, hrana dobra. Edina nevšečnost tega dne je bil absces, ki se je pojavil nekomu na hrbtu in je bil za silo oskrbljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar