Fahnenköpfl 1.648 m,
Vordernberger Zinken 1.971 m,
Eisenerzer Reichenstein 2.165 m,
Reichensteinhütte 2.136 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Sašo, Marko L., Stojan, Melita, Marko M., Nevenka, Franci, Marta, Tomaž, Ivan
trajanje: 9 h 40 min
višinska razlika: cca 1.650 m
dolžina: 18,1 km
V iskanju primernega vremena smo našli sobotno sonce na avstrijskem Štajerskem. Izbran je bil vrh Eisenerzer Reichenstein, po atraktivni poti čez greben Vorderenberger Mauer.
Zbralo se nas je 13, kombi iz Ljubljane in osebni avto iz Arje vasi. Mi čez Ljubelj in oni čez Šentilj smo skoraj sinhrono prispeli do izhodišča Hirnalm na 934 m.
Malo pred osmo smo začeli s turo. Po gozdnih poteh in kolovozih smo še v gozdu prišli do začetka grebena. Tudi prve jeklenice se začno že v gozdu.
A kmalu je bilo gozda konec in že smo se kopali v soncu z izrednimi razgledi na vse strani. Do prvega vrha, Fahnenköpfl, smo rabili točno dve uri.
Tu se pravzaprav šele začne ferata Grete Klinger Steig, ki s težavnostjo seže nekje do C. Greben je res lep, mestoma zelo ozek in zelo razgleden.
Nekje v grebenu je vzpetina s križem in vpisno knjigo. Vrh nima ne imena, ne višine, na zemljevidu je označen samo križ, ki nekako označuje konec ferate.
Mi smo vrh izkoristili za malico in za prvo gasilsko sliko. V nadaljevanju se je še nadaljevala lepa pot gor in dol med ruševjem.
Tu in tam je še bila kakšna jeklenica in po uri od križa, oziroma po štirih urah od izhodišča se začne travnat, povsem nezahteven greben.
Po grebenu smo šli čez Vordernberger Zinken in potem po severni strani Eisenerzer Reichensteina na njegovo vzhodno stran.
Tu se odpre razgled na največji dnevni kop železove rude v srednji Evropi, Erzberg. Teras dnevnega kopa se od tu sicer ne vidi najbolje, ker smo bili za njimi.
Po šestih urah smo prispeli na vrh Eisenerzer Reichensteina. Malica, fotografiranje in potem umik v kočo Reichenstein. ki je oddaljena cca 5 minut od vrha.
Posedanje ob pivu je bilo prijetnejše od vetra, ki se je pojavil zunaj. A kmalu smo se vrnili na veter, ki pa je bril le na vršni planoti.
Čim smo jo zapustili, je veter izginil in spet smo hodili v zelo toplem vremenu. Mimo jezera Krumpensee in planine Krumpenalm smo sestopili do izhodišča in zaokrožili zelo lepo turo.
Analizo ture smo naredili kar na izhodišču in se nato odpeljali v deževno Slovenijo.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar