Terza Piccola 2334 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Matej, Nevenka, Maks, Klavdija, Ivan, Roman, Stojan, Marta, Franci, Antonija, Janez
trajanje: 7 ur
višinska razlika: 1190 m
dolžina: 15,3 km
Dvanajst gornikov obeh spolov se nas je zgodaj zjutraj odpeljalo preko Kranjske gore in Tolmezza proti Sappadi, kjer smo parkirali na višini 1220 m v zaselku Palu.
Tukaj je bilo izhodišče za naš vzpon na Terza Piccola, 2334 m visoko.
Po treh urah vožnje smo se spustili do reke Piave, prečkali prvi most, nadaljevali do naslednjega mostu preko reke Storto, po razcepu pa smo se usmerili po poti 313.
Kmalu smo zapustili cesto in se na desni strani začeli strmo vzpenjati po gozdni stezi. A le za kratek čas, saj smo kmalu prišli na drugo široko gozdno cesto.
Po njej smo hodili do razcepa, kjer se začne pot 311. Strmina se je močno povečala vendar je cesta še vedno široka in primerna za gozdno mehanizacijo, saj smo sredi lepega smrekovega gozda.
Potem je bila pot spet manj strma, po gozdni cesti pa smo hodili še kar nekaj časa, vse do ostenja gore pred našim ciljem.
Goro smo obšli, prišli smo na jaso, kjer se nam je odprl pogled na vrhove Karnijskih Alp severno od Sappade.
Nič kaj strma pot je peljala med borovci zopet v gozd, kjer med smrekami rastejo tudi jesensko obarvani macesni.
Nato smo prišli v zelo ozko hudourniško grapo, kjer se je strmina postavila pokonci. Po kamnitih balvanih smo le počasi napredovali.
Bili smo na severni, senčni strani gore in po žlebu je vlekel rahel veter. Postalo je kar hladno. Grapa se še kar vleče in strmina prav tako.
Odprl pa se je pogled na sedlo Terza Piccola, ki je visoko 2100 m in na široko travnato krnico, preko katere pelje stezica na sedlo.
Pot vodi naravnost navkreber, čeprav je dovolj prostora za kakšno serpentino. Ponudi pa se nam lep pogled na vršace, ki so na nasprotni strani doline.
Na zgornjem delu je bila trava pomrznjena, slana pa nas je opominjala, da prihajajo hladnejši časi. Ko smo prišli na sedlo, smo si privoščili kratek počitek in okrepčilo ter se pripravili za plezalno smer, zaradi katere smo tudi prišli na to goro.
Opremili smo se s pasovi in si nadeli čelade, in odložili pohodne palice. Vstopili smo v ostenje vrhnjega dela. Pred nami je približno 200 višinskih metrov stene, ki je po opisih različno ocenjena od 1 do 2 težavnostne stopnje.
Stena je zelo zelo strma, dodatne težave pa povzroča izredno krušljivo skalovje. Paziti smo morali na vsak oprijem in vsak korak, ker tudi večje skale niso bile vedno trdna opora.
Sproti smo morali dobro opazovati, da smo našli najboljše prehode. Sem in tja smo se znašli na zelo izpostavljenih mestih ali v ozkih razpokah, skozi katere smo težko spravili sebe in nahrbtnik.
Prišli smo do gladkega kamina, kjer nam je pomagala nekaj metrov dolga vpeta vrv. Proti vrhu je bilo še nekaj nevarnih mest, vse do zelo ozkega in prepadnega grebena, katerega smo premagovali na različne načine, tudi po vseh štirih.
Za tem je bil vzpon malo manj težaven. Prišli smo na vrhnji travnat greben in s tem na 2334 m visoki Terza Piccola. Poleg tega vrha sta v tem pogorju še Terza Media in Terza Grande. Prav slednji je po opisu najlaže dostopen.
Zadovoljni smo si segli v roke, a čakal nas je še zelo zahteven sestop. Lepo vreme je nudilo čudovit razgled na Karnijske Alpe, Dolomite, v daljavi na Visoke Ture z najvišjim Grossglocknerjem, pod nami pa na dolino Piave in mesto Sappada, kjer je naše bilo izhodišče.
Za pot smo porabili štiri ure. Po krajšem počitku, okrepčilu in skupinskem posnetku smo se vrnili po isti poti, kot smo prišli. Zaradi krušljivega terena je bilo treba za pot navzdol še bolj paziti.
Nekatera mesta so bila zdaj celo zahtevnejša. Vrsta se je raztegnila, vendar smo se vsi zopet zbrali na sedlu, kjer smo sneli pasove in določili krožno pot v dolino Digola.
Samo nekaj metrov travnate poti je prešlo v zelo strmo padajočo, z gruščem in peskom nasuto grapo. Tako smo hitro izgubljali višino, vendar ob veliki pazljivosti.
Takšne razmere so bile vse do višine 1850 m, kjer pa se je steza skrila v borovo ruševje, nato smo po gozdu in serpentinah prišli na planino Digola in na cesto, kjer se naša pot št. 311 priključi št. 313.
Na lepi sončni jasi nas je pozdravila vesela, prijazna družba, ki je tudi nam ponudila svoje dobrote. Sedmerica naših se jim je res pridružila Pogostili so jih s pivom in štrudlom.
Ni kaj, lepa geste dobrih ljudi. Od tod nas je čakalo še eno uro dolgo prečenje po večinoma ravninski gozdni cesti do našega izhodišča.
Z vrha smo hodili tri ure, skupno torej sedem ur. Analizo ture smo napravili pri Martinu v Kranjski gori.
Spisal: Janez
Odprl pa se je pogled na sedlo Terza Piccola, ki je visoko 2100 m in na široko travnato krnico, preko katere pelje stezica na sedlo.
Zadovoljni smo si segli v roke, a čakal nas je še zelo zahteven sestop. Lepo vreme je nudilo čudovit razgled na Karnijske Alpe, Dolomite, v daljavi na Visoke Ture z najvišjim Grossglocknerjem, pod nami pa na dolino Piave in mesto Sappada, kjer je naše bilo izhodišče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar