Monte San Simeone 1.505 m
PD Rašica
udeleženci: Anja, Leja, Matej, Mili, Bogdan, Maruša, Kaja, Anja Marija, Teja, Cilka, Mihela, Barbara, Klavdija, Tomaž, Ivan
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1.270 m
dolžina: 13,3 km
Po krivici zapostavljena gora Monte San Simeone
Že večkrat nas je pot vodila mimo nje in vedno je bila v glavi misel, enkrat pa tudi sem gor in tokrat so te misli postale resničnost.
Na predzadnjo oktobrsko soboto se nas je 13 zbralo ob 6.30 na Prušnikovi, kar je nenavadno pozna ura, pa vendar se je v bližnjem lokalu prava žurka šele začenjala. Da bi zopet ne naleteli na osmega potnika, smo kar hitro posedli v dva kombija in se podali na pot.
Enega udeleženca smo pobrali še v Kranju in se potem skupaj dobili na kavi v Kr. Gori. Tu srečamo tudi skupinico, ki je šla pripravljat drva za Mojčin dom na Vitrancu.
Pot nas je naprej vodila čez Trbiž proti Udinam, kjer se potem odcepimo za Tolmezzo in nato zavijemo proti Piovernu, ki je izhodiščna točka tokratnega pohoda na 1.505m visoko goro Monte San Simeone.
Vreme je bilo že četrti vikend zapored izjemno lepo in za ta letni čas nenavadno toplo, pravzaprav že skoraj kičasto. Oprtamo nahrbtnike in se skozi vasico podamo na goro.
Ob poti skozi vasico lahko skoraj ob vsaki hiši opazimo s kakiji bogato obložena drevesa, ki lepo žarijo v poznem oktobrskem soncu.
Kmalu zavijemo na označeno stezico, ki je sicer sorazmerno dobro markirana, vendar pa sila slabo uhojena in urejena, zato bi nam pri prebijanju skozi trnje prav prišla kar kakšna mačeta.
Monte San Simeone ni prav visoka gora, a se, ker se v kolenu reke Tilment dviguje ločena od ostalih sosednjih vrhov in je izhodišče iz Pioverna, ki leži na 237 nadmorske višine, odlikuje po zavidljivih 1.268 višincih, ki jih moramo opraviti, če želimo stati na njenem vrhu.
Stezica preide v gozdno pot, ki se v skoraj izključno bukovem gozdu strmo dviga in nam orosi čelo. Praktično strmina ne popusti vse dokler ne pridemo ven iz gozda in se priključemo zelo lepo urejeni asfaltirani cesti, ki se dviguje s sedla Iterneppo in se vije čez južna in jugovzhodna pobočja.
Na razglednem sedlu San Simeone naredimo prvi daljši postanek, da se malce okrepčamo, toplo sonce nas še naprej boža in marsikdo bi še kar malce lenaril in se martinčkal, a treba je ujeti časovnico, zato se odpravimo naprej.
Ob poti naletimo na neizmerne količine resnično lepega šipka, nekateri hitro najdejo vrečko in si ga nabero, da bo pozimi lepo dišalo iz čajnika.
Kmalu dosežemo gozdnato planoto, ki je posejana z nekaj vikend hišicami, pot pa se skoraj povsem navpično začne vzpenjati proti vrhu gore. Bukov gozd je še vedno zelo gost in potrebna je dodatna pazljivost, saj so skale prekrite z drsečim listjem.
Od prej omenjene planote do vrha je 300m višinske razlike, zato vrh dosežemo kar prijetno upehani, a s svojim razgledom nas Monte San Simeone še posebej lepo nagradi.
Razgled na vse strani neba je naravnost dihjemajoč. Pogled proti dolini nudi svojevrsten prizor, ko gledamo na širne prode rek Bele in Tilmenta.
Izjemni so tudi pogledi na vse ostale gore tako Karnijskih, kot Julijskih Alp.
Pred nami so kot na dlani gore, ki se strmo dvigujejo iznad prodišč rek. Vidimo lahko Monte Chiampon/Veliki Karman, Plauris/Lopič in Monte Amariana, v daljavi se zelo lepo vidi celo Montaž ter v rahlo meglico zakrit Krn.
Ob kar dolgem počitku na vrhu se spomnimo tudi, da je leta 1976 Furlanijo prizadel uničujoč potres, z epicentrom prav pod goro Monte San Simeone, v katerem so bila popolnoma uničena vsa sosednja mesta in vasi.
V popolnem brezvetrju uživamo na vrhu, a potrebno bo v dolino, opravimo še skupinsko fotografiranje in se podamo v dolino. Šipka ob poti je res ogromno, zato se odločimo, da damo čas tistim, ki ga želijo nabrati in se spet dobimo na sedlu San Simeone.
Prav od tu lahko opazujemo izjemne prizore jadralnih sposobnosti beloglavih jastrebov, katerih koridor in teritorij je tudi Monte San Simeone. Odpravimo se naprej proti dolini in sonce počasi zaide za goro.
Pri tokratni turi so sodelovale tudi študentke Univerze v Ljubljani in tako krepko znižale povprečno starost celotne skupine, hkrati pa so bile prav prijetna družba. Za izčrpno analizo ture, tokrat, silom razmer, izberemo gostišče v Gozd Martuljku, kjer se odžejamo in napolnimo želodčke.
Za nami je verjetno eden zadnjih, če ne zadnji tako toplih, poznojesenskih dni, ki smo ga izkoristili na nam priljubljen način, zato si ob prihodu v Ljubljano kličemo na ponovno snidenje.
Spisal Matej
Razgled na vse strani neba je naravnost dihjemajoč. Pogled proti dolini nudi svojevrsten prizor, ko gledamo na širne prode rek Bele in Tilmenta.
Pri tokratni turi so sodelovale tudi študentke Univerze v Ljubljani in tako krepko znižale povprečno starost celotne skupine, hkrati pa so bile prav prijetna družba. Za izčrpno analizo ture, tokrat, silom razmer, izberemo gostišče v Gozd Martuljku, kjer se odžejamo in napolnimo želodčke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar