Votlo Sleme 2029 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Klavdija, Kristina, Srečo, Maks, Brane, Janez
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 13,5 km
Watzmann v Berchtesgadenskih Alpah v Nemčiji naši gorniški skupini ne dovoli stopiti na njegov vrh. Že tretjič so nam vremenske razmere celo s sneženjem preprečile ta vzpon. Namesto tega je bilo izbrano Votlo Sleme visoko 2029 m v Martuljkovi skupini, po brezpotju. A tudi za Julijce so meteorologi napovedovali slabo vreme.
Osem udeležencev se nas je z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Kranjski gori. Ustavili smo se naprej od Mojstrane, na parkirišču za starim železniškim mostom, kjer je danes speljana kolesarska steza. Nameravali smo prehoditi krožno pot s povratkom v Mojstrano.
Zato je bilo treba eno vozilo odpeljati tja, kamor naj bi se popoldne vrnili. Ko smo bili vsi zbrani, smo se odpravili preko mostu čez Savo Dolinko, desno do table Triglavski narodni park.
Nadaljevali smo desno do potoka in ga prečili, nato pa po prijetno mehki stezi, na debelo posuti z listjem. Kmalu smo prišli do prve močne strmine, ki jo vsaj malo ublažijo serpentine.
Po uri in pol hoje skozi gozd, smo prišli do slapa Skočniki, ki pa očem ni dosegljiv, le slišali smo njegovo bučanje. Nekoliko višje smo strugo prečili proti levi strani in prišli do platoja z lovsko kočo.
Po stezi sodeč sem lovci večkrat prihajajo, saj je steza naprej komaj opazna. Orientacija pa zahtevnejša. Sledil je krajši vzpon , nato pa spust v grapo, ki nam je vzela kar nekaj časa. Po opisu je treba tukaj prečiti grapo, njen breg pa je zelo strm in krušljiv ter težko prehoden.
Razporedili smo se po dolžini grape in iskali možne prehode. Našel ga je, kdo drug, kot naš vodnik, ki se je postavil na najnižje mesto. Očitno bi se morali v grapo spustiti še malo nižje.
Od tod dalje se je strmina postavila čisto pokonci. Povsem navpično smo se morali vzpenjati večinoma med ruševjem, ki nam je bilo celo v pomoč na strmem in spolzkem terenu. Prišli smo pod steno in jo obšli po desni strani.
Nadaljevali smo, še vedno strmo navzgor, po kratkih serpentinah do manjšega sedla na 1500 m. Samo kratek čas za okrepčilo, nato pa spet zelo, zelo strmo navzgor.
Pokazale so se rdeče pike, katerim smo sledili po spolzkem gozdnatem, delno travnatem terenu, čez ruševje in goščavo do grebena, kje se nam je odprl razgled na okoliške vršace in na naš ciljni vrh.
Videti je bil blizu, toda morali smo prehoditi še kar nekaj spustov, prehodov in neugodno ruševje. Po nekaj, tudi zelo strmih delih smo prišli na 2029 m visoko Votlo sleme. Od začetka vzpona je minilo 4 ure in 30 minut.
Vrh je poraščen z borovim ruševjem. Vmes je le nekaj kvadratnih metrov golega prostora, bilo je ravno zadosti za našo skupino. Odprl se nam je zelo lep razgled na celo verigo Karavank, proti jugu so vrhovi vzhodnih Julijcev, proti zahodu pa bližnje Vrtaško Sleme in mogočna Kukova špica.
Ta dva vrhova sta zastirala pogled na osrednje Julijce. Začelo je rahlo deževati, zato smo se primerno oblekli in opustili misel, da bi se vzpeli še na Vrtaško Sleme. Ob borovcih in preko njih smo se spustili na sedlo, od tod pa na markirano pot, ki pride sem iz Mojstrane.
Kmalu pa je prenehalo deževati, celo sonce je posijalo. Pospravili smo dežno opremo v nahrbtnike in se strmo spustili na planino Njivice. Potem smo hodili skoraj po ravnini pod Vrtaškim vrhom in spet močnejši spust na Vrtaško planino, 1462 m, s pastirsko kočo.
Živina je že v dolini, zato je bila tudi koča zaprta. Klopce pred njo smo izkoristili za krajši počitek, jesenski sončni žarki so nam postanek še polepšali. A nič ne da nič, morali smo naprej, saj nas je čakalo še 800 m spusta.
Sprva je pot še ravninska, nato pa se naklon zelo poveča, občasno tudi zelo močno. To je tudi pot, po kateri vodijo živino na planino pa tudi nazaj v dolino. Kako lahko živali premagujejo tako strme in skalnate predele, posebno navzdol, si ne znam predstavljati.
Za povratek smo porabili 2 uri in 40 minut, za celotno turo pa 7 ur in 30 minut. Višinska razlika je 1350 m. Kljub slabi napovedi smo imeli na vzponu primerno vreme, razen samega začetka pa na spustu celo lepo vreme.
Avtomobila sta bila na različnih mestih. Večina se nas je odpravila peš do gostišča Danica pri spomeniku Jakobu Aljažu v Dovjem, šoferja pa sta nato pripeljala še vozili. Spet smo se razdelili v dve skupini in odpeljali na analizo ture h Gorjancu v Kranj.
Spisal: Janez
Osem udeležencev se nas je z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Kranjski gori. Ustavili smo se naprej od Mojstrane, na parkirišču za starim železniškim mostom, kjer je danes speljana kolesarska steza. Nameravali smo prehoditi krožno pot s povratkom v Mojstrano.
Zato je bilo treba eno vozilo odpeljati tja, kamor naj bi se popoldne vrnili. Ko smo bili vsi zbrani, smo se odpravili preko mostu čez Savo Dolinko, desno do table Triglavski narodni park.
Pokazale so se rdeče pike, katerim smo sledili po spolzkem gozdnatem, delno travnatem terenu, čez ruševje in goščavo do grebena, kje se nam je odprl razgled na okoliške vršace in na naš ciljni vrh.
Kmalu pa je prenehalo deževati, celo sonce je posijalo. Pospravili smo dežno opremo v nahrbtnike in se strmo spustili na planino Njivice. Potem smo hodili skoraj po ravnini pod Vrtaškim vrhom in spet močnejši spust na Vrtaško planino, 1462 m, s pastirsko kočo.
Živina je že v dolini, zato je bila tudi koča zaprta. Klopce pred njo smo izkoristili za krajši počitek, jesenski sončni žarki so nam postanek še polepšali. A nič ne da nič, morali smo naprej, saj nas je čakalo še 800 m spusta.
Avtomobila sta bila na različnih mestih. Večina se nas je odpravila peš do gostišča Danica pri spomeniku Jakobu Aljažu v Dovjem, šoferja pa sta nato pripeljala še vozili. Spet smo se razdelili v dve skupini in odpeljali na analizo ture h Gorjancu v Kranj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar