Scharnik 2657 m,
Dachskofel 2373 m
udeleženci: Tomaž, Marjan, Janez, Slavko, Marija, Stojan
trajanje: 6 ur 30 minut
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 12,4 km
Vremenske razmere v letošnjem decembru kar vabijo v visokogorje, še posebno, ko je zaradi inverzije v višinah toplo in so tudi razgledi prečudoviti. Zato čim višje od meglenih nižin.
Tak dan, bil je četrtek, smo tudi mi izkoristili. Podali smo se na Scharnik, ki je del avstrijskih Visokih Tur v skupini Kreuzeck. Zapeljali smo se skozi Karavanški predor, mimo Beljaka in Spitala in se usmerili proti Lienzu.
Kmalu za Dellachom smo zapeljali proti Irschenu, ki je že na višini 800 m. Tu se začne dokaj ozka in strma gorska cesta. Sledili smo oznakam za Leppner Alm. Sprva smo se vozili še po asfaltu, nato pa štiri in pol kilometra po makadamu.
Prišli smo na planino in parkirali pri gostišču Bergheimat na višini 1618 m, po dveh urah in pol vožnje. Na planini je veliko hiš, verjetno vikendov, tudi precej velikih, ki pa so bili v tem času prazni.
Odprto gostišče, ki spominja bolj na planinsko kočo, pa kaže, da je ob koncu tedna le dovolj obiskovalcev. Startali smo ob osmih, najprej po ne prestrmi stezi skozi gozd.
Po dobrih 200 višinskih metrih smo prišli na drugo planjavo s kočo Ochsner Hutte, ki je bila prav tako odprta. Že tukaj se je odprl lep pogled na pogorje južno od Dravske doline, s kar nekaj vrhovi, ki jih je v preteklosti že osvajala naša gorniška skupina.
Nadaljevali smo po širni planini, razmejeni z mnogimi žicami, kakor so jih ogradili različni lastniki pašnikov. Imeli smo izredno lepo jasno vreme, zato smo se pogosto zaustavljali in občudovali naravne lepote.
Na višini okrog 2300 m smo prišli na greben in hodili po njem vse do vrha. Namesto trave so bile zdaj skale, pot se zelo strmo vzpenja. Ko smo hodili po severni ali zahodni strani, je bila tudi snežena, vendar dereze niso bile potrebne.
Prešli smo tudi nekaj zahtevnejših delov poti, ki pa nam niso delali večjih težav. Po dveh urah in 45 minutah smo prišli na vrh Scharnika na 2657 m. Obdajala nas je prekrasna panorama gorskih verig, od Julijskih Alp na vzhodu do Dolomitov in drugih delov
Visokih tur na zahodu, na jugu pa gorski masivi nad Dravsko dolino. Vzeli smo si kar nekaj časa, da smo prepoznali nam že znane, pa tudi nepoznane vrhove.
Bili smo tako zaverovani, da smo pozabili celo na skupinsko fotografijo. Vračali smo se po severni grebenski poti, ki je bila zasnežena, zato smo si nadeli dereze in se spustili po zelo strmem terenu proti sedlu Gursgentorl, 2445 m.
Sneg je bil prhek, nepredelan, zato smo se ob vsakem koraku pogrezali do travnate podlage.
Bilo ga je do kolen. Steza pelje s sedla na 2562 m visoki Torwand, ki smo ga tudi imeli v programu. Zaradi kratkega dneva pa smo to namero opustili.
Spustili smo se nekaj sto metrov in osvojili še 2373 visok Dachskofel. Na tem vrhu so štiri klopce in štirje ročno izdelani »daljnogledi«, ki so usmerjeni na štiri bolj poznane vrhove.
Udobje na klopcah smo izkoristili za počitek in kosilo iz nahrbtnika.
Nadaljevali smo po grebenski poti do planine Unteralm, 1830 m. Še nekaj časa smo potrebovali dereze, potem pa uro in pol prečili skoro po ravni.
Zelo velika planina je očitno razdeljena med več pašnih skupnosti ali lastnikov in je skozi ograde možno priti le preko raznih stopničk ali ozkih labirintov.
Po planini je kar nekaj studenčkov, ki se razlivajo v ožje ali širše pasove. Zdaj so zamrznjeni in prekriti z enim ali dvema centimetroma snega. Takšni so nevidne pasti za zdrs, kar smo nekateri tudi občutili.
Po šestih urah in pol smo prišli do našega izhodišča. Premočena oblačila smo zamenjali s suhimi. V že prej opisani koči, z oznako gostišče, pa smo si na toplem popoldanskem soncu naročili pijačo, vsak po svojem okusu in potrebi, prevladovalo pa je hladno pivo.
Namenili smo si ogledati tudi adventni Lienz. Prišli smo ob petih popoldan, ko se je ravno odprl sejem. V tem času ni bilo veliko obiskovalcev.
Na stojnicah so ponujali različne igrače in nekaj krajevnih posebnosti, mi pa smo se zadovoljili s kuhanim vinom.
Bilo je zares dobro. Skupno smo ugotovili, da bi morali sem poslati ljubljanske ponudnike te pijače, ki večinoma ne zasluži takega imena. Potem smo se odpeljali in se do zbirnega mesta nismo več ustavljali.
Spisal: Janez
Vremenske razmere v letošnjem decembru kar vabijo v visokogorje, še posebno, ko je zaradi inverzije v višinah toplo in so tudi razgledi prečudoviti. Zato čim višje od meglenih nižin.
Tak dan, bil je četrtek, smo tudi mi izkoristili. Podali smo se na Scharnik, ki je del avstrijskih Visokih Tur v skupini Kreuzeck. Zapeljali smo se skozi Karavanški predor, mimo Beljaka in Spitala in se usmerili proti Lienzu.
Prišli smo na planino in parkirali pri gostišču Bergheimat na višini 1618 m, po dveh urah in pol vožnje. Na planini je veliko hiš, verjetno vikendov, tudi precej velikih, ki pa so bili v tem času prazni.
Sneg je bil prhek, nepredelan, zato smo se ob vsakem koraku pogrezali do travnate podlage.
Spustili smo se nekaj sto metrov in osvojili še 2373 visok Dachskofel. Na tem vrhu so štiri klopce in štirje ročno izdelani »daljnogledi«, ki so usmerjeni na štiri bolj poznane vrhove.
Udobje na klopcah smo izkoristili za počitek in kosilo iz nahrbtnika.
Nadaljevali smo po grebenski poti do planine Unteralm, 1830 m. Še nekaj časa smo potrebovali dereze, potem pa uro in pol prečili skoro po ravni.
Po šestih urah in pol smo prišli do našega izhodišča. Premočena oblačila smo zamenjali s suhimi. V že prej opisani koči, z oznako gostišče, pa smo si na toplem popoldanskem soncu naročili pijačo, vsak po svojem okusu in potrebi, prevladovalo pa je hladno pivo.
Bilo je zares dobro. Skupno smo ugotovili, da bi morali sem poslati ljubljanske ponudnike te pijače, ki večinoma ne zasluži takega imena. Potem smo se odpeljali in se do zbirnega mesta nismo več ustavljali. 
Lepo ste se imeli. Me pa zanima ali ste zaprta skupina, ali se vam lahko pridruži tudi kdo izven ;)Lep pozdrav in še veliko lepih tur, vsem "voluharjem" Marija
OdgovoriIzbrišiNismo zaprta skupina, potrebno pa je nekaj kondicije in ustrezna oprema
OdgovoriIzbriši