Cuel de la Bareta 1522 m
udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž, Slavko, Primož
trajanje: 6 h
višinska razlika: 1250 m
dolžina: 14 km
Kot vsako leto smo tudi tokrat gorniškemu izletu dodali nekaj turistične ponudbe, tako da smo izletu na Cuel de la Bareta dodali degustacijo vrhunsko ponudbe vin pri Borisu Martiniču v Vedrijanu.
Zjutraj smo se točno ob uri zbrali pod uro v Šentvidu, od koder smo se zapeljali najprej na Radovljiško OMV-jko na obvezno kavo, potem pa naprej mimo Kranjske gore in Trbiža do Železne doline / Canal del Ferro.
Naše izhodišče je bilo skromno postajališče ob stari cesti nekaj kilometrov pred Klužami / Chiusaforte. Prvih sto metov nas je pot vodila po stari magistralki do brvi čez Belo / Fella, potem pa pod avtocesto in ob njenem postajališču.
Stopili smo še čez staro železnico, sedaj kolesarsko stezo, nato pa strmo v breg po stari, atraktivni mulatjeri.
Hitro smo se dvigovali nad avtocesto v vstopili v sotesko Rio Cadramazzo, kjer nas je lepo speljana pot št. 619 peljala varno nad reko.
Počasi so se razgledi pričeli odpirati in in tudi pot se je malo položila. Kmalu se nam je pridružila pot št. 920 iz Patoca, ki nas je odpeljala desno proti severu in našemu cilju naproti.
Naklonine je bilo vedno manj in pristopili smo na greben, kjer smo srečali ohranjene temelje stare žičnice, ki je v prvi svetovni vojni služila za oskrbo.
Nedaleč naprej se je pred nam odprl vrh naše ture, ki je skrival italijansko topniško utrdbo.
Kar zazijali smo od razsežnosti utrdbe, ki je bila zvrtana pod celo dolžino vršnega dela s samostojnimi kavernami za topniške položaje.
Očitno so italijansko vojaki zgradili na vrhu manjše mestece za zaščito položajev, ki pa niso bili nikoli zares izpostavljeni vojni vihri.
Na samem vrhu se nam je odprl lep pogled na zahodne Julijce in Karnijske Alpe, zanimivo pa je, da kljub bližini Slovenije ni mogoče videti nobenega slovenskega vrha.
Sestop nas je vodil nazaj po poti do odcepa poti št. 619, kjer sta nas Tomaž in Primož požrtvovalno zapustila in se po pristopni poti spustila do kombija.
Nam je bi namenjena fantastična pot proti vasi Patoc, ki nas je vodila po strmih soteskah, vodila preko potokov in prečila strme skalne stene.
Vsega lepega vajeni in razvajeni gorniki smo bili navdušeni nad slikovitimi pogledi, ki jih ne morem opisati z besedami. Prizori divje narave na meji med zahodnimi Julijci in Karnijskimi Alpami so nam jemali dih.
Vrhunska panoramska pot, ki je zlepa ne moreš pozabiti, se je preko sedla Forca Galandin počasi pričela spuščati in nas varno pripeljala do prvih hiš.
Slikovita vasica Patoc nas je presenetila uličicami in lepimi hišicami, ki se jih kar nismo mogli nagledati. Na parkirišču sta nas že čakala Tomaž in Primož s kombijem.
Preoblekli smo se in po avtocesti hitro smuknili v Furlansko nižino mimo Vidma / Udine v Goriška Brda. Po začetnem okrepčilu Hruševljah smo se zapeljali v Vedrijan na degustacijo odličnih briških vin.
Boris je vrhunsko izpeljal degustacijo in nam predstavil letnik 2016. Ko so buteljke pošle, smo šli v klet, kjer je bilo v sodih žlahtne kapljice na pretek. Tako je Gorniška skupina zaključila leto 2016.
Spisal Boštjan
Zjutraj smo se točno ob uri zbrali pod uro v Šentvidu, od koder smo se zapeljali najprej na Radovljiško OMV-jko na obvezno kavo, potem pa naprej mimo Kranjske gore in Trbiža do Železne doline / Canal del Ferro.
Hitro smo se dvigovali nad avtocesto v vstopili v sotesko Rio Cadramazzo, kjer nas je lepo speljana pot št. 619 peljala varno nad reko.
Počasi so se razgledi pričeli odpirati in in tudi pot se je malo položila. Kmalu se nam je pridružila pot št. 920 iz Patoca, ki nas je odpeljala desno proti severu in našemu cilju naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar