Casera Razzo 1.730 m,
Casera Chiansaveit 1.698 m,
Monte Bivera 2.474 m,
Clap Savon 2.462 m,
PD Rašica
udeleženci: Mojca, Katarina, Tomaž, Mihela, Janez, Marjan, Jana, Deja, Stane, Galena, Marko, Viktor, Robert, Simona, Damjana, Lenča, Anita,
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca. 1.000 m
dolžina: 15,6 km
Zadnjo septembrsko soboto smo se zapeljali v Karnijce. Tokrat je bila v planu prijetna, uživaška, ne predolga in ne prav zahtevna tura. Po jutranji kavi v Trbižu se zapeljemo po videmski avtocesti do izvoza za Tolmezzo / Tolmeč.
Nadaljujemo proti zahodu do kraja Ovaro, kjer se zapeljemo v prekrasno dolino Val Pesarina. Ovinkov kar noče zmanjkati, ko le prilezemo kar visoko, na prelaz Sella Razzo. Pri istoimenski planšariji je naše izhodišče.
Že kar v samem štartu nas čaka prvi izziv dneva. Ne vem prav natančno, ali je šlo za lunin vpliv, morda je bil krivec retrogradni Merkur, a vendarle smo zaplet z gojzarji ene od gornic nekako uspešno rešili.
Za začetek nas čaka urica makadamske ceste, ki pa ni prav nič dolgočasna. Prekrasni razgledi nudijo dovolj foto motivov, manjka samo še kakšen teden ali dva, da tudi macesni dočakajo svojih pet minut slave.
Cesta, ki se še celo za nekaj deset višinskih metrov spusti, pripelje prav do planine Casera Chiansaveit. Tu je razcep poti. V načrtu je krožna tura, zato gremo po vzhodni varianti, po poti z oznako 212.
Kaj hitro smo nad gozdno mejo, odpirajo se vedno lepši razgledi. Lepo speljana pot pripelje do nekoliko utrujajočega melišča. Nekoliko oznojeni se uspešno prerinemo čezenj na sedlo. Nadaljujemo levo, proti vzhodu.
Tu se značaj poti spremeni. Iz senčne severne grape se pot nadaljuje po južni, sončni strani. Markacije so redke in slabo vidne, kljub temu pa orientacija ni zahtevna, v pomoč so tudi možici. V pol ure dosežemo vrh.
Srečamo večjo skupino planincev, domačinov, kar je za Karnijce dokaj neobičajno. Med pogovorom izvemo, da imajo nek spominski pohod. Spomnimo se pa tudi mi.
Na rojaka Valentina Staniča, duhovnika, pisatelja in pionirja modernega alpinizma, leta 1826 prvopristopnika na Monte Bivero in Clap Savon.
Za njegov največji dosežek se šteje alpinistični vzpon leta 1800 na najvišji in najbolj zahtevni vrh Watzmanna, 2.713 m visok Mittelspitze. Prijetno jesensko vreme izkoristimo za daljši odmor in seveda razglede, saj sta oba vrhova imenitna razglednika.
V prvi vrsti predvsem severno za nami na Pesarinske, ter na jugu na Furlanske Dolomite. Na zahodu seveda ne smejo manjkati Tre Cime. Na sedlo se je treba vrniti po isti poti. Tu nadaljujemo zahodno na greben.
Ta je sicer kratek, vendar na nekaj mestih nekoliko izpostavljen. Dovolj, da je tam narejena vrvna ograja.
Kar prav smo naredili pred leti, ko smo se vzponu v zimskih razmerah po kložastem grebenu odpovedali.
Monte Bivera in Clap Savon sta res raznolika dvojčka nad Saurisom. Prva ima komaj kaj prostora na vrhu, medtem ko bi se na drugem z lahkoto odigrala partija petanke. Obema pa so skupni fantastični razgledi.
Nasproti nas je dobro vidno izrazito sedlo Scodovacca, nad njim pa kot na dlani seveda prva dama furlancev Monte Cridola.
Nižje pod njo, skrito v gozdu najdemo s še svežimi spomini kočo Rifugio Giaf.
Po poti 210 sestopimo do planine, kjer je za razliko od jutra tokrat kar živahen sobotni utrip. Očitno so se domačini ustavili še na fešti. Nas pa je čakala še urica do izhodišča.
Med povratkom stuhtamo, da bi se lahko zapeljali do bližnje koče Rifugio Fabbro, saj smo vedeli, da je odprta vse leto. Žal smo bili za večerjo prezgodaj. Tako nam ni preostalo drugega, kakor da se za analizo lepe ture zapeljemo na standardno lokacijo pri Kranju.
Spisal Marjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar