Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Marjan, Gašper, Silvo, Mare, Marko, Katja, Nevenka, Anka, Tomaž, Matjaž, Nataša, Ana
1. dan
Haunold / Rocca dei Baranci 2.966 m
Dreischusterhütte / Rifugio Tre Scarperi 1.626 m
trajanje: 9 h 50 min
višinska razlika:: 1.120 m (1.460 m)
dolžina: 9 km
Dolomiti se delijo na 17 podskupin. Vsaka od njih ima svoje čare, a za mnoge so najlepša dolomitska podskupina prav Sekstenski Dolomiti. Tvorijo kompleksen konglomerat vrhov in stolpov ter idilične doline pod njimi.
Glavna atrakcija Sekstenskih Dolomitov so seveda Tri Cine, okoli njih se vijejo trume turistov in pohodnikov. Drugi predeli pa so manj obljudeni, nekateri so tudi zelo samotni.
In nekateri so rezervirani samo za alpiniste, tudi najvišji vrh skupine Dreischusterspitze / Punta dei Tre Scarperi (3.152 m). Sekstenske Dolomite lahko razčlenimo na nadaljnjih 8 podskupin in mi smo se namenili obiskati dve izmed njih.
Prvi dan smo se po avstrijski varianti, čez Lienz in Pustriško dolino zapeljakli do Innichena in tu zavili v Sekstensko dolino ter iz nje v stransko dolino Innerfeldtal / Val Campo di Dentro.
Na začetku doline je rampa, promet je možen le zjutraj in popoldan, čez dan pa je tu prometno mirovanje. Vozijo le lokalni avtobusi. Mi smo seveda ujeli jutranji termin in se zapeljali do parkirišča na sredini doline.
Namenili smo se na Hanauld / Rocca dei Baranci, samotni vrh v istoimenski podskupini. Tudi sama podskupina je precej osamljena, v njej je le nekaj markiranih poti. Naš vrh je bil seveda tudi brezpoten, kar preveč brezpoten.
Po pol ure hoje po dolini, smo Innerfeldtal zavili desno v grapo. Sledila je prijetna hoja med macesni in ruševjem, vse do vstopa v veliko grapo. Tu se je začela hoja po razbitem svetu. Nekaj jih je poskusilo s stransko grapo, kjer so bili možici.
Pa so se vrnili, ker se je tam vse postavilo pokonci. Nadaljevali smo po razbiti glavni grapi in nekje z muko zlezli iz nje. Tudi zunaj grape svet ni bil dosti boljši. Vse razbito in naporno za hojo.
Ko se je teren zožil in postavil bolj pokonci so spredaj prožili precej kamenja. In ko je nevaren projektil letel manj kot meter mimo več glav, je bilo za glavnino dovolj. Prenevarno bi bilo nadaljevati s skupino 13-ih ljudi.
Obrnili smo vsi, razen treh, ki so nadaljevali z vzponom. Sestopili smo v smeri možicev in tudi sestop je bil kar pester in naporen. Možici so nas pripeljali v tisto stransko grapo od zjutraj. Tudi ta grapa je bila precej podrta, imela pa je tudi nekaj skokov, ki jih je bilo potrebmo preplezati navzdol.
Ko smo končno opravili s sestopom, smo zavili do koče Dreischusterhütte počakat trojico, ki je šla na vrh. Itak je bilo treba počakati zaradi zapore ceste in v koči ob hladnem forstu nam ni bilo hudo.
Ko se je trojica vrnila, so se še oni hidrirali, nato pa smo se vrnili do parkirišča in bili pripravljeni za premik ravno ob času, ko se je sprostil promet v dolini.
Zapeljali smo se čez sedlo Kreuzbergpass / Passo Monte Croce di Comelico in na drugi strani sedla zavili na stransko cesto, ki pelje do koče Italo Lunelli. V tej majhni in prijazni koči smo se namestili za naslednjo noč.
2. dan
Rifugio Italo Lunelli a Selvapiana 1.568 m
Rifugio Berti al Popera 1.950 m
Sextener Rotwand / Croda Rossa di Sesto 2.965 m
trajanje: 10 h
višinska razlika:: 1.460 m
dolžina: 12,7 km
Zjutraj smo se odpravili po poti 101. V koči je opozorilo, da je pot podrta in zaprta, a šele zahodno od sedla Sentinella. Uro smo rabili do koče Berti. Po predahu smo nadaljevali po visokogorski dolini Vallon Popera.
Odprli so se nam čudoviti razgledi na podskupino Sesteskih Dolomitov, ki se imenuje po našem cilju in špički v grebenu, Neuner - Sextener Rotwand Gruppe. Dve uri smo potrebovali za dostop do vznožja te skupine.
Zavili smo stran od sedla Sentinella, se opremili s plezalnimi pasovi, samovarovalnimi kompleti in čeladami ter vstopili v ferato Mario Zandonella. Ferata ima dva kraka in za vzpon smo uporabili južni krak.
Izredno lepa ferata, ki v najtežjih detajlih dosega težavnost C, nas je višje pripeljala do naravnih polic in prehodov ob vrtoglavih prepadih in osupljivih razgledih. Vse naokoli je tudi vse polno ostalin 1. svetovne vojne.
Oba kraka ferate se združita na sekundarnem vrhu Sextener Rotwanda. Pri križu je tu tako malo prostora, da se nas 13 niti slučajno ni moglo hkrati postaviti tja. Razgledi pa fantastični.
Sextener Rotwand ima italijansko ime Croda Rossa di Sesto in še eno nemško ime, Zehner. Prebivalci Sekstenske doline so si namreč nekoč davno omislili verjetno največjo sončno uro na svetu.
In kako deluje gorska sončna ura? Gledano iz doline pot sonca ustreza imenom gora. Na zimski solsticij je sonce točno ob devetih nad že omenjenim vrhom Neuner / Pala di Popera/ (2.582 m), ob desetih je sonce točno nad našim vrhom, torej nad Zehnerjem.
Ob enajstih se sončni "kazalec" premakne na tritisočak Elfer / Cima Undici (3.092 m), točno opoldne je sonce nad mogočno gmoto Zwölferkofel / Croda dei Toni (3.094 m), ob enih pa zdrsne proti ostrici Einser / Cima Una (2.698 m).
Po dolgem uživanju na vrhu smo sestopili po jugovzhodnem kraku Zandonelle. Tudi ta krak dosega težavnost C.
Nižje smo prišli do polic in ko že misliš, da se te police lagodno priključijo začetku obeh krakov, te čaka še zoprn strm gruščnati del.
Še sprehod nazaj po Vallon Popera in že smo bili v koči Berti na zasluženem pivu. Po postanku nas je čakal še sestop do koče Lunelli in po točno 10 urah smo končali kraljevsko turo.
Prijazna oskrbnica nam je pripravila kosilo in tako smo imeli analizo ture kar tu. Domov se nas je 11 odpeljalo po italijanski varianti čez Sappado, Tolmezzo in Trbiž, dva pa sta se vrnila v Cortina d'Ampezzo nadaljevati dolomitski dopust.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar