Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik, 21.5.2017

Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik 1727 m

PD Rašica
udeleženci:  Silva, Ada, Jan, Ksenija, Vasja, Urban, Meta, Tomaž, Ema, Ivan
trajanje: 7 h 35 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: cca 20,4 km

Spet muhasta vrememska napoved in turo vodniškega odseka smo morali prestaviti na nedeljo in odhod uro kasneje. Deseterica se nas je zbrala ob 7h zjutraj in odpeljali smo se v Tržič na jutranjo kavo.

Pred in po kavi je še ralo deževalo, tudi ko smo se čez Ljubelj zapeljali v Avstrijo do naselja Srednji kot - Zell Mittelwinkel. Ob dogovorjeni uri pa je nehalo deževati in v suhem smo krenili po Hajnževem grabnu, po poti 650.




Mimo brzic in slapov smo čez mostičke v dobri uri prišli do edinega ohranjenega in obnovljenega mlina v Hajnževem grabnu.






Nadaljevali smo proti steni Košute, oziroma Kladiva in Malrga Kladiva.

Pred steno smo se obrnili proti zahodu, proti Košutici oziroma Ljubeljski Babi. Lepo se je videlo Hajnževo sedlo, južno od Košutice, mi pa smo se na razcepu usmerili proti Dovjakovem sedlu.

Malo pred opuščeno Dovjakovo planino smo izgubili markacije in se po travah povzpeli na sedlo Majerca, kjer smo spet srečali markirano pot. Poiskali smo potko na greben Hajnževega Praprotnika in ji sledili dokler nismo zabredli v ruševje.

Bilo je vse polno odcepov potk in zelo starih požaganih prehodov skozi ruševje, ki so se vedno izkazali za slepo ulico. Tako smo bili vedno nižje na zahodni strani grebena, kar je bilo po karti sicer prav, a prehoda ni in ni bilo.

Ko sem takole lomastil po eni od teh variant sem naletel na 20 meterski skalni skok po mano, a uzrl tudi lepo potko v travah. Šli smo kakšnih sto metrov nazaj, našli prehod do spodnje potke in po njej udobno, po travah prišli na vrh Hajnževega Praprotnika.

Kar namučili smo se, od izhodišča do vrha smo rabili dobre štiri ure in pol, a pritoževali se nismo. Pretepi z ruševjem in sestopi po strmih travah so dodatno popestrili turo. Vreme nam je služilo, čeprav sonce ni in ni hotelo posijati.

Sestopili smo nazaj po potki, ki nas je pripeljala na vrh in ji sledili pod sedlo Majerca, kjer smo zavili proti Majerjevi plsnini. Tu ni bilo nikakršnih potk več, le travniki in precej tekoče vode.

Po zemljevidu smo zavili proti vzhodu, čeprav na terenu ni bilo prepričljive potke, le kupi balvanov. Ko smo se prebili mimo njih, smo potko le našli in ji sledili pod vznožje Tomaškega vrha / Tomaschberg 1505 m.

Za vzpon na vrh ni bilo ne volje, ne potrebe, saj vrh ni razgleden, poleg tega pa bi lomastili po precej strmem brezpotju. Zavili smo na vzhodno stran in spet malo iskali potko proti gozdni cesti.

Ravno ko smo jo spet našli, nam je nasproti prišel domačin, koroški Slovenec, ki je bil z vnukinjo na poti na Majerjevo planino pogledat ali je trava že dovolj visoka, da bi živino prignali iz doline na planino.




Malo se je čudil, kaj počnemo tu, saj po njegovih besedah tod ne hodi nihče od planincev. Po prijetnem klepetu smo se poslovili in se spustili do kolovoza oziroma gozdne ceste. Naših orientacijskih težav je bilo s tem konec, čakalo pa nas je 4 kilometre oziroma 50 minut vijuganja po gozdni cesti.

Vmes se je razvil prav lep dan, zjasnilo se je in posijalo je sonce. Naše pešačenje po makadamu pa se je končalo pri kmetiji Mlečnik.

Tu smo izvali začudenje domačinov, ki so nas gledali kot da smo pristali z drugega planeta. Zavili smo na markirano pot 650/b in se po njej spustili do izhodišča in po dobri sedmih urah in pol zaključili turo.

Vrnili smo se v Slovenijo in analizo ture opravili v pizzeriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž





Ni komentarjev:

Objavite komentar