Lugauer 27.5.2017

"Kleine Lugauer" 2206 m,
Lugauer 2217 m



Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Tomaž, Jana, Nevenka, Marjan, Stojan, Maks, Niko, Antonija, Andreja Janez
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 13,8 km


Cilj junijske ture gorniške skupine PD Rašica je bil zelo oddaljeni 2217 m visoki Lugauer v pogorju Aniških Alp / Ennstaler Alpen.

Zaradi dolge vožnje se nas je enajst gornikov že ob štirih zjutraj odpeljalo preko Ljubelja, mimo Celovca, Zeltwega do St. Michaela, od tod pa proti Trabochu in Eisenerzu.

Po nekaj kilometrih se je cesta odcepila za Radmer an der Stube, kjer smo parkirali. Odločili smo se za krožno turo, zato smo en avto odpeljali do Radmer an der Hasel, kjer nas je čakal do povratka.

Že med vožnjo smo videli, da je v teh gorah kar precej snega, vendar nas to ni motilo, saj so bili cepini in dereze v obvezni opremi. Na smerokazu je pisalo 5 ur hoje.

Pot se je začela z lažjim vzponom, kmalu pa je prešla v zelo strmo gozdno stezo, dokler nismo prišli na veliko jaso. Ta je nastala zaradi goloseka, njihovega načina spravila lesa.

Ostali so številni štori. V nadaljevanju smo spet hodili po gozdu do nove jase, ki pa je bila že poraščena z na novo posajenimi smrečicami.

Strmina ni bila nič manjša tudi potem, ko smo prišli na bolj skalnat teren.

Naenkrat je bilo pred nami navpično ostenje mogočne gore. Nadeli smo si čelade in nadaljevali pot po neugodnem kamnitem in tudi zasneženem plazu proti sedlu.

Pot je bila še bolj strma, po plazu je drselo debelo kamenje, tako da smo le počasi napredovali. Na koncu se je izkazalo, da je bil to najbolj neugoden del poti na celi turi.

Ko smo prišli na sedlo, smo se malo odpočili in okrepčali, potem pa položno prečili na severno stran gore. Ostankov snega je bilo vedno več, bil pa je ravno prav zmehčan, da še nismo potrebovali derez.

Ko je bilo prečenja konec, smo se usmerili naravnost proti vrhu po zelo strmi in dobro markirani stezi.  Kljub zasneženim predelom dobro napredujemo.

Taki pogoji so bili vse do 200 m pod vrhom, ko ni bilo več snega. Tu in tam je bilo treba zudi malo poplezati. Prišli smo do odcepa, ki vodi na glavni vrh, mi pa smo se najprej povzpeli na sosednji, neimenovan, vrh.





Krstili smo ga za Kleine Lugauer, 2206 m. Morda se tudi uradno tako imenuje. Do tod smo hodili 3 ure in pol.

Tu smo napravili glavni počitek za okrepčilo in razgled. Bilo je malo vetrovno, videlo pa se je zelo dobro in daleč.

Na glavni vrh smo hodili še 20 minut. Morali smo se spustiti do odcepa in še malo nižje, potem pa ob edini plastificirani jeklenici na 2217 m visoki Lugauer.

Ustavili smo se le za skupinsko fotografijo.

Vračali smo se proti jugozahodu po poti 668, prečili ves greben tega pogorja, se zelo strmo spustili na široki travnato planjavo Lugauerplan.

Nato je bilo na vrsti dolgo prečenje z majhno izgubo višine vse do Gspitzer Stein na višini 1556 m. Do zaključka poti naj bi bilo še uro in pol, kolikor je pisalo na smerokazu.

Po stezi smo se spuščali zelo direktno navzdol, le kratke serpentine so ublažile velik naklon. Globoko pod seboj smo videli vas Radmer an der Hasel, kjer je bilo naše drugo vozilo.

Višinska razlika pa je bila tolikšna, da naj bi bili še kar nekaj časa na poti. Pred nami je bila mogočna navpična stena, katero smo prečili po stezi z varnim prehodom opremljeim z jeklenicami, ki pa so v tem letnem času bolj v okras kot v pomoč.

Od tod smo se še zadnjič spustili po zelo strmi gozdni stezi in  po treh urah stopili na asfaltirano pot, ki je vodila do našega avtomobila.

Potem še prevoz do drugega avtomobila in odhod. Vračali smo se istih cestah, kot smo zjutraj prihajali.






© Bwag/CC-BY-SA-4.0
Omeniti moram znamenito vas Eisenerz, kjer je največji rudnik železove rude z dnevnim kopom s številnimi terasami.

© Gerald Senarclens de Grancy
Obstoja že vse od 12. Stoletja in ima tudi topilnice za predelavo rude. Med drugo svetovno vojno so v rudniku in topilnicah delali tudi zaporniki iz taborišč. Sem je speljana tudi železniška proga.

Analizo ture smo opravili na domačih tleh, v gostilni Gorenc v Kranju.        

Spisal Janez





1 komentar: