Hochalmspitze, 8.9.2012

Hochalmspitze 3360 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Janez, Nevenka, Robert, Slavko, Tomaž
trajanje: 13 h 50 min
višinska razlika: cca 1850 m

Šest gornikov se nas je s kombijem odpravilo na septembrsko turo gorniške skupine PD Rašica na Hochalmspitze, 3360 m visoko goro, najvišjo v južnem delu Visokih Tur. Po avtocesti smo se peljali do mesta Gmünd na avstrijski Koroški in dalje po dolini Maltatal. Pri zaselku Pflüglhof zavijemo levo v dolino Gössgraben. Po ozki asfaltirani cesti smo prispeli do parkirišča, ki je v bližini umetnega jezera na višini 1660 m.

Ravno se je začelo svitati. Obetal se nam je lep dan z dobro vidljivostjo, ko smo, primerno opremljeni za ledeniško turo, začeli pohod. Od tod je speljana za gorske razmere kar lepa cesta do koče Giessener Hütte, kamor smo bili namenjeni. Opazili smo  tudi nekaj gorskih kolesarjev, ki so imeli isti cilj. Steza kmalu zavije v gozd, cesto smo  nekajkrat prečkali in po uri in 15 minut prišli do koče, ki je na višini 2215 m.

Pri koči postanek le za požirek in  okrepčilo. Nadaljujemo po poti 536 proti ledeniku Trippkees, ki leži pod širokim ostenjem gore. Teren je sprva še travnat, kasneje pa je na vedno več skal, razmetanih kot odkruški visokih sten v ozadju.

V začetku so kamnite plošče položili na stezo, tudi stopničke so napravili iz njih, kasneje pa so skale vse bolj neravne, majave in kotaleče se. Hoja po takem terenu ni prijetna. Korak ni stabilen, kljub markacijam je treba iskati najboljše prehode med to kamnito gmoto. Po dveh urah, od koče, smo prišli do ledenika.

Zaradi relativno visoke temperature in taljenja ledenika, je po tem vzhodnem delu, ki je zelo strm, padalo kamenje in se kotalilo po ledeniku navzdol. Že po prvem poizkusu smo ugotovili, da je nadaljevanje nevarno. Odločili smo se, da opustimo pristop po vzhodnem grebenu ter se usmerimo na zahodno stran. Zato pa smo se morali spustiti dobrih sto  metrov ter prečiti zahodni del ledenika, ki je manj strm, zato nas kamenje ni ogrožalo.

Navezali smo se v dve trojki in krenili. Čakalo pa nas je drugo presenečenje. Ta del ledenika je bil pravi labirint ledeniških razpok.  Iskali smo prehode. Sneg, ki je padal pred enim tednom, je še otežil orientacijo. Napredovali smo počasi in previdno. Pa vendar je na enem od prehodov prvi v navezi zdrsnil v razpoko. Preostala dva sta se hipoma vrgla na tla ter z vso močjo držala zategnjeno vrv.

Vsi trije iz druge naveze smo bili pripravljeni na reševanje. K sreči pa se je padec končal na neki polici v razpoki, tako da se je ponesrečenec sam izkopal  iz nje in nepoškodovan stopil na površje. Olajšanje je bilo nepopisno. Od tod smo imeli še kar nekaj poti po ledeniku in vsak korak smo naredili pod vtisom zadnjega dogodka. Vsa sumljiva mesta smo preverjali s cepinom.

Končno smo uspešno prišli do ostenja in na sedlo, in krenili naprej po označeni poti. Tu smo pospravili cepin in dereze ter se po jugozahodnem grebenu vzpenjali proti vrhu. V začetku so bile namesto jeklenih tudi na zelo izpostavljenih mestih le ohlapne vrvi. Nismo se počutili najbolj varne. Na povratku smo ugotovili, da nekaj metrov više z jeklenicami opremljajo novo traso. V steni smo naleteli tudi na generator, gorivo in jeklenice, kar pomeni, da dela še niso zaključili.

Na poti je veliko skalnih skokov, ki jih je potrebno preplezati, pa tudi takšnih mest, ko ob vrvi ali jeklenici noge nimajo oprijema. Samo z rokami smo se morali povleči čez oviro. Končno smo po osmih urah prišli na vrh, čeprav je po časovnici pet ur in pol. Razgled je bil enkraten in spomnil sem se, da je Brane Gregorčič dan prej napovedal, da bo tudi v visokogorju zelo dobra vidljivost.

Kot na dlani je bila zahodna skupina  Visokih Tur z Grossglocknerjem, pa Karnijske Alpe, v ozadju Dolomiti, naše Karavanke in Julijske Alpe. Čudovito! Na vrhu se nam je pridružil še en Slovenec, Gregor. Bil je sam, kar na tako zahtevni poti ni modro. Pa tudi opreme za samovarovanje ni imel. Gotovo bo prebral naš potopis in v bodoče upošteval našo pripombo.


Bilo je že sredi popoldneva, zato smo pohiteli s povratkom. Vračali smo se po isti poti, le po novi trasi, ki sem jo že omenil. Ko smo pustili za seboj vrvi in jeklenice, so ostale skale, balvani in plošče, katere smo spretno obvladovali. Ko smo končno spet prišli do travnatega terena, smo si pošteno oddahnili.

Prvotno smo zaradi pozne ure mislili iti mimo koče, vendar je vodnik Tomaž odločil, da si zaslužimo kozarec hladnega piva. Kratek postanek pred kočo in še dobro uro do avtomobila. Noč nas je ujela proti koncu poti, tako da smo si pomagali s svetilkami. K avtu smo se vrnili ob 20.25.


Kljub pozni uri in utrujenosti smo bili na koncu zelo zadovoljni, da smo turo uspešno opravili, naredili tudi praktični preizkus padca v ledeniško razpoko in si tako pridobili dragocene izkušnje za gibanje v visokogorju in na ledenikih.




Napisal Janez




 

Ni komentarjev:

Objava komentarja