Romunija, 26.6. - 1.7.2018

Skupni neto čas vožnje: 37 h 30 min
Skupno prevoženo: 2950 km
Skupni čas na turah: 7 h 45 min
Skupna višinska razlika: 1.150 m
Skupna dolžina:  19 km



S Primožem sva odšla na ogledno turo v Romunijo. Ob pol štirih zjutraj sva se odpeljala proti Madžarski. Pred Budimpešto sva zavila na jug proti Szegedu, a že kmalu sva zavila z avtoceste in se usmerila proti vzahodu.

Ob cca 12 sva bila v Romuniji, v Oradei. Čakalo naju je še nekaj ur vožnje čez ne prav lepa naselja. Nekje vmes sva se ustavila na kavi. Poleg kave sva dobila še spontani nastop neke lokalne pihalne godbe, ki je mimo potovala z linijskim avtobusom iz Italije





Nastop sva vzela za dobrodošlico v Romuniji in se odpeljala proti Turdi, cilju današnjega dne. Turda je v Transilvaniji, ki je bila pred letom 1918 del Ogrske, oziroma Avstro-Ogrske monarhije.




Zato ima Turda tudi madžarsko (Torda) in nemško ime (Thorenburg). Najbolj znana pa je po rudniku soli. In tja sva se namenila najprej, da nama ne bi rudnika prej zaprli.





Sol so tu kopali že v rimski časih, najbolj pa od leta 1862 do konca 1. svetovne vojne. Takrat so kopali v treh rovih, Jožefovem, Terezijinem in Rudolfovem. Rudnik je za turistične oglede odprt od leta 2010.

Po rudniku sva se odpeljala pogledat še sotesko Cheile Turzii, ki je nekaj kilometrov iz Turde. Pogledala sva si oba konca soteske, dzmanjkalo pa je časa, da bi jo prehodila .





Cel dan sva imela sončno, proti večeru pa je začelo grmeti, ravno ko sva iskala hotel. Našla sva ga v centru Turde. Najdražji hotel na celem izletu, pa še vedno poceni za naše razmere.





In ko sva se namestila v hotel je začelo deževati in s tem je bilo konec suhega vremena za ta teden. Večerjo sva si privočila v centru, nedaleč stran od hotela. Zvečer pa je hotelski wifi omogočil ogled tekme Nigerija : Argentina.




Zjutraj sva zapustila hotel Potaissa (ime ima po rimskem imenu za Turdo), si ogledala lokalno tržnico, malo skočila na turistične informacije in se odpeljala proti hribom.




Zapustila sva tudi Transilvanijo in prispela v zgodovinsko pokrajino Moldavija. Najin cilj je bil turističen kraj Durău, ki se nahaja v gorskem masivu Ceahlău. Masiv je del vzhodnih Karpatov.




Med vožnjo je bolj ali manj nalivalo in v tako je bilo tudi ko sva prispela v Durău. V kraju je vse polno hotelov in lokalov, vse skupaj pa v tem dežju ni prišlo do izraza. Žal sva morala opustiti najine pohodne načrte.



Šla sva na kosilo in si lepote masiva Ceahlău ogledovala le na prospektih. Prvotni plan, da bi v Durău prespala sva opustila in se zapeljala naprej proti Kravemu jezeru (Lacul Roșu). A do tja je bilo še daleč. Najprej sva morala okoli akumulacijskega jezera Izvorul Muntelui, oziroma jezera Bicaz, kakor se tudi imenuje.



Gre za največje akumulacijsko jezero v notranji Romuniji, dolgo je 40 km. Cesta proti Lacul Roșu gre potem skozi sotesko Cheile Bicazului, kjer sva se na kratko ustavila. Od tam do Lacul Roșu ni več daleč.

Poiskala sva si hotel in vanj prišla ravno ob uri, da sva lako videla prvi gol Južnokorejcev proti Nemcem. Drugače pa je tu precej turistični kapacitet, ki pa trenutno niso kdo ve kako zasedene. Midva sva prenočila v hotelu Lacu Roșu.




Zjutraj pa spet vožnja. Prvi cilj dneva je bilo mestece Bran, ki je nekje na tromeji med zgodovinskimi pokrajinami Transilvanija, Vlaška in Moldavija.





Nad mestom se dviga grad Bran (Castelul Bran), ki ga tržijo v povezavi z grofom Drakulo, oziroma Vladom Tepesom.

Dejansko grad z njim nima prav dosti skupnega, je pa Vlad Tepes večkrat prečkal sotesko, katere vhod nadzoruje grad.







Se pa vse skupaj kar dobro prodaja, tako da je tu precej turistov. Po ogledu gradu in kosilu sva nadaljevala naprej v turističi kraj Bușteni.




Kraj leži ob vznožju skupine Bucegi (Munții Bucegi), ki je del južni Karpatov. Plan za naslednji dan je namreč bil, da se z gondolo zapeljeva na dobrih 2000 m visoko planoto in od tam opraviva turo na Omu (2.505 m), najvišji vrh skupine Bucegi.




Vreme je bilo slabo in tudi za naslednji dan je kazalo slabo, a polna optimizma sva se zapeljala do spodnje postaje gondole pogledat kakšen je vozni red.





Vozni red je bil tak, da ima gondola tehnične težave in zato remont. Tako da z vožnjo ne bo nič. A imela sva rešitev, južno od Buștenija je še en turistični kraj, Sinaia in tudi od tam vozi gondola.





Rezervirala sva si sobo, tokrat v penzionu brez zajtrka in se odpravila v Sinaio. Kraj izgleda kot Portorož ali Opatija, skratka kar preveč turizma.





Tukajšna gondola je obratovala, midva pa sva si od zunaj pogledala še grad Peles, ki je bil zgrajen konec 19. stoletja za romunskega kralja.






Naslednje jutro sva se vrnila v Sinaio in se z gondolo zapeljala do višine 2000 m.






Prvič na tem izletu sva imela obute gojzarje namesto kroksov, ki so bili do takrat edina obutev. Vreme je bilo kislo, z občasnim dežjem in s slabimi obeti.





Vseeno sva odšla na turo proti zgornji postaji gondole iz Buștenija. Dežnik je bila edina tehnična oprema, ki sva jo rabila. Kmalu sva stopila na prvi dvatisočak v Romuniji, Furnica (2.103 m).





Nadaljevala sva po planoti, malo gor, malo dol. V približno uri uri prišla do Cabane Piatra Arsă, ki je nekakšen gorski hotel, dostopen tudi vozilom po makadamski cesti.





Po kavi sva nadaljevala in po dodatni uri prišla do zgornje postaje gondole iz Buștenija in malo naprej do zaprte koče, Cabana Babele. Koča ima ime po Babelah, ki so nekakšne skalne strukture, ki so nastale z erozijo.




Še malce naprej je podobna struktura, Sphinx, ki naj bi spominjala na veliko sfingo v Gizi. Naju pa je grmenje spomnilo, da je čas da obrneva. Omu nama v takem vremenu itak ni bil dosegljiv.





Na poti nazaj sva se še enkrat ustavila v Piatra Arsă in nato odšla nazaj do gondole. Po povratku v dolino pa spet vožnja. Tokrat proti zahodu, proti mestu Sibiu.





Najin cilj za jutrišnji dan je bila skupina Făgăraș (Munții Făgăraș) v južni Karpatih. Skupina oziroma gorovje Făgăraș je znano tudi kot Transilvanske Alpe. Midva sva imela za večer plan, da nekje ob cesti najdeva penzion, kjer bova večerjala in prenočila,



In ravno na odcepu glavne ceste proti najinemu jutrišnjemu cilju sva našla penzion Alexandru's Royal, kjer sva se namestila.






Plan za naslednji dan je bil najbolj atraktiven na celem izletu. Gorska cesta Transfagaraš velja za najlepšo gorsko cesto na svetu. Cesto je dal v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja zgraditi Nicolae Ceaușescu, dolga je 90 km.





Leta 2009 je cesta nastopala v avtomobilistični oddaji Top Gear, tu so snemali tudi prizore za film Gospodar prstanov.

Midva sva se takoj po zajtrku odpravila na Transfagaraš. Imela sva namen prevoziti le severni del ceste, do prelaza pri jezeru Bâlea (Lacul Bâlea).




Vreme nama seveda ni služilo. Kmalu sva vozila v taki megli, da je bila vidljivost le nekaj metrov. A to še ni vse. Kmalu za nekim ovinkom s stojnicami sva naletela na cestno zaporo,

Kaj pa sedaj? Zapeljala sva se do stojnic vprašat kaj je s cesto. Pa so rekli domačini da cesta v bistvu ni zaprta. Zapeljala sva nazaj in se zapeljala mimo zapore in odpeljala naprej.





V Romuniji je z prometnimi znaki itak malo zmede. Kjer je omejitev npr 7,5 ton, vozijo vlačilci in avtobusi, enako je v soteski Cheile Bicazului, kjer je omejitev dolžine vozil 10 m.





In tudi tu nihče ne spoštuje te, kao zapore, google pa ve zanjo. V totalni megli sva nadaljevala in od najlepše gorske ceste nisva imela nič. Na prelazu je najdaljši cestni tunel (884 m) v Romuniji.




Na drugi strani je bila vidljivost malo boljša, malo sva se razgledala in se vrnila nazaj. Najin cilj je bilo jezero Bâlea. Od tu sva imela namen narediti turo. Do koče ob jezeru (Cabana Bâlea Lac) sva bolj tipala kot videla.



Lilo je tako, da sva bila tiste tri metre od parkiranega avta do vhoda v kočo čisto mokra. Dežnika tu ni imelo smisla odpirati, ker bi ga močan veter odnesel.

Skoraj tri ure sva ždela v koči in čakala da se vreme toliko popravi, da bova lako skočila na Vânătarea lui Buteanu (2.507 m). Na radarski sliki na telefonu se območje z dežjem ni in ni hotelo premakniti stran od nas.

In potem vendarle, neha deževati. Hitro sva se opremila in začela s turo. Veter je bil močan zato sva dežnika pustila v avtu. Tudi dež se je kmalu vrnil, a ne več tako silovito.

In vendarle nama je uspelo in stopila sva skoraj na vrh Romunije. Moldoveanu, najvišji vrh Romunije, ki je od tu oddaljen nekaj ur hoje, je namreč le 37 m višji od najinega današnjega vrha.




Sestopila sva nazaj do koče in v slabi dve urah končala turo. Odpeljala sva se v dolino in vreme se je že toliko popravilo, da sva malo bolje videla kako se vije cesta Transfagaraš.




Zapeljala sva se v mesto Sibiu, zadnjo postajo najinega potovanja. Kot vsa mesta na tem koncu, tudi Sibiu deluje zelo urejeno, drugače kot je z mesti severneje.




Privoščila sva si večerjo v etno restavraciji v centru mesta in nato poiskala hotel v predmestju. Večer je minil v spremljanju tekme osmine finala.




Naslednji dan naju je čakala le še deset in pol ur trajajoča vožnja domov.

Kljub slabemu vremenu je ogledna tura uspela. Romunija je mešanica dobrega in slabega. Veliko revščine in propadle infranstrukture na eni strani, na drugi pa urejena mestna središča in cvetoči turistični centri. Vsekakor je vredna obiska.


Spisal Tomaž








Ni komentarjev:

Objavite komentar