Voluharski potopisi: Kamnitnik, 8. 2. 2025

Mala Boncla 1311 m,
Kamnitnik 1858 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 7 ur 20 min
višinska razlika: 1220 m
dolžina: 11,6 km
povprečna starost udeležencev: 62 let, 18 dni

Tokratna tura gorniške skupine nas je vodila na Kamnitnik v zahodnih Karavankah. Za konec tedna so napovedovali padavine, meglo in veter.Od tega je ostal le veter v lepem in jasnem vremenu.

Sedem se nas je odpeljalo do OMV v Radovljici, kot po navadi na jutranjo kavo. Ker črpalko obnavljajo, je zaprta, zato smo nadaljevali do Petrola na Jesenicah. Tu pa se je gnetlo ljudi, tudi iz parkiranih avtobusov.

Z avtoceste smo se odpeljali na zahodni izhod za Jesenice in nazaj čez mesto na odcep za Javorniški Rovt in do naslednjega odcepa za Pristavo, kjer smo parkirali na višini 885 m.

Začeli smo ob potoku Javornik, pa kmalu preko mostu na desno stran in nato strmo navzgor. Pot je bila kopna s posmetenim snegom na pomrznjeni podlagi, kar so bili dobri pogoji za hojo.

Gozdna pot ima veliko odcepov, zato je navigacija zelo koristna posebno pozimi, ko so nekatere markacije prekrite s snegom. Hodili smo po rudarski učni poti, ker so nekoč na tem področju kopali železovo in manganovo rudo. Zato imajo markacije tudi rudarski znak.

Pot je zelo razgibana z bolj ali manj strmim naklonom po stezah, vlakah in tudi zelo strmih gorskih cestah. Spotoma smo se povzpeli še na Bavho / Malo Bonclo 1131 m po kratkem a zelo strmem vzponu. Vrh je ozek, tako da je zavarovan celo z jeklenico.

Od tod je zelo lep razgled posebno na Javorniški Rovt in naprej v dolino. Ponovno smo se vrnili na učno pot in nadaljevali proti planini Stamare na višini 1411 m. Na zahodu jase je lovska koča, tudi z opazovalnim stolpom. Ustavili smo se za kratek počitek in osvežitev.

V podobnih razmerah smo nadaljevali po gozdnih poteh. Slišali smo glasove motorne žage, saj je zdaj najugodnejši čas za spravilo lesa. Od planine Stamare smo prišli v slabi uri na naslednjo Hraševsko planino, visoko 1670 m.

Vreme je bilo jasno in prijetno v zavetrju, sicer pa se je veter na čistini precej okrepil. Za kratek čas smo se ustavili pred novo pastirsko kočo. V nadaljevanju steza zopet pride v gozd, po njem smo hodili kar nekaj časa do gozdne meje, ko se je odprl pogled na gorovje tudi z našim ciljem.

Snega je bilo nekaj več, a večinoma je bil spihan in nanesen na zatišne lege. Pot je bila pomrznjena s kopnimi in zasneženimi mesti, tako da smo lahko hodili brez derez. Steze ni bilo videti, napredovali smo po najugodnejši smeri in vsak je zase izbral najugodnejšo.

Po treh urah smo prišli na Kamnitnik, 1858 m visok, precej neizrazit vrh grebena, ki se razteza proti vzhodu in naprej proti višjemu grebenu, Malemu vrhu na 2017 m, pa še naprej jugovzhodno proti Vajnežu na 2104 m.

Lepi so razgledi na vse štiri strani. Veter pa je bil tako močan, da nas je kar malo prestavljal. Samo čestitali smo si in naredili skupinski posnetek. Takoj po kratkemu spustu do sedla, nas je zamikal še vzpon na 2017 m visoki Mali vrh.

Nadeli smo si dereze in se povzpeli na greben, ki je po izohipsah na višini 2000 m. Nekaj smo ga tudi prehodili, a vedno močnejši veter nam je vzel voljo za nadaljevanje.

Vrnili smo se do sedla in po zahodni strani našega vrha prišli na slovensko transverzalo, označeno s številko 1, v smeri Golica. Ker smo hodili po senčni strani je bilo tod kar 30 cm snega. Z derezami smo dobro napredovali.

Prišli pa smo na široko in zelo strmo krnico, katero se preči v velikem loku. Steza je zasnežena, nekje pokrita z napihanim snegom, del strmine pa z gladkim trdo pomrznjenim snegom.

Za vsak korak je bilo potrebno z derezami napraviti primerno stopo v sneg in se s cepinom varovati pred zdrsom. To je bil tudi najzahtevnejši del sicer prijetne ture.

Po izhodu iz krnice smo kmalu pospravili dereze, sneg pa nam je v nadaljevanju olajšal pot, saj je bil vsak korak daljši zaradi kratkih zdrsov. Na vsej poti nismo srečali nobenega planinca, v povratku pa tudi ni bilo nobene sledi.

Sneg je bil skoraj do naselja Trilobit, kjer je akumulacijsko jezero, globoko največ 4 m, ob njem pa kar velik naravoslovni dom in otroška igrala. Tako lahko sklepamo, da je poleti dom dobro obiskan. Od tod je do našega izhodišča še 15 minut, po asfalti cesti.