Grigna Settentrionale, Rifugio Luigi Brioschi 2.410 m, Grignetta, Grigna Meridionale 2.184 m, Rifugio Rosalba 1.730 m
Gorniška skupina PD Rašica udeleženci: Jana, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Tomaž, Ivan trajanje: 16 h 15 min višinska razlika: cca 2.700 m dolžina: 29 km
Junijska tura je gorniške skupine je bila v nam malo znanih Bergamskih Alpah in Predalpah. Sam sem tu že hodil leta 2011, za ostale udeležence pa je bil to prvi obisk te alpske skupine.
Ker nas je čakalo dobri 500 km vožnje, smo startali že ob 4 h. Po primorski avtocesti, čez Fernetiče v Italijo in naprej proti Benetkam. Kot že tolikokrat v tej smeri smo postanek za kavo naredili takoj za beneško obvoznico.
Nadaljevali smo po avtocesti A4 vse do Bergama in še malo naprej. Avtocesto smo zapustili na izvozu Dalmine in nadaljevali po lokalni cesti.
V Leccu smo dosegli jezero Como in se priključili na hitro cesto SS36, ki z milanskega zaledja vodi do švicarske meje na prelazu Spluga.
Mi smo cesto zapustili po slabih 10 km in se zapeljali do kraja Mandello del Lario in naprej do vasice Rongio, kjer je bilo naše izhodišče.
V iskanju primernega parkirnega prostora smo s kombijem zapeljali previsoko po preozki cesti. Parkirnega prostora tam ni bilo, možnosti obračanja tudi ne. Sledila je adrenalinska vzvratna vožnja po klancu navzdol z nekaj cm prostora pri obeh zunanjih ogledalih.
Parkirali smo malo nižje na parkirnem prostoru, si oprtali težke nahrbtnike in začeli s turo. Čeprav sem tu že hodil, me je epizoda z vzvratno vožnjo toliko zmedla, da smo šli spet v tisti klanec, čeprav se naša pot odcepi že pod njim v levo.
Takoj smo skoraj pol ure brezskrbno hodili po poti jutrišnjega sestopa. Vse dokler nisem na karti na telefonu rutinsko kontroliral poti. Ups, nazaj je treba. Kmalu smo našli neko, recimo ji bližnjica in v 15 minutah smo bili na pravi poti.
Naredili smo 150 m sestopa kar je še dobro, drugače ga danes ne bi imeli skoraj nič. Nadaljevali smo proti koči Elisa, vse do odcepa za našo planirano pot po ferati čez Sasso dei Carbonari.
Jana se ni počutila najbolje, zato sta se z Marjanom odločila da gresta do koče Elisa in si tam odpočijeta ter nadaljujeta po krajši poti, tam kjer sem sam hodil 7 let nazaj.
Čez podrte balvane smo počasi prišli do naše grape kjer naj bi bila ferata. Že po fotografijah na internetu nam je bila ta ferata precej sumljiva in zato si niti nismo vsi nadeli samovarovalnih kompletov.
Sum je bil upravičen, kar je tu železja, je kakšna lestev ter verige, ki visijo čez detajle I. ali II. težavnostne stopnje. Skoraj vedno se, da detajle preplezati brez pomoči verig, predvsem pa se človek nima kam vpenjati s samovarovalnim kompletom.
Sredi poplezavanja v grapi je spodaj prihrumel reševalni helikopter in ropotal v bližini koče Elise. Malce nelagodja je vendar povzročil, menda ja ni prišel po Jano ali Marjana.
Tudi Marjan in Jana, takrat že nad kočo, sta upala da ni prišel po koga od nas. Signala, da bi se poklicali pa itak ni bilo. Na izstopu iz grape bi sicer lahko skočili še na Sasso Cavallo (1.920 m), a to bi nam vzelo vsaj dodatno uro.
Tako smo nadaljevali na naš stranski greben, Sasso dei Carbonari. Gori, doli, naokoli, čez prvo grapo, mimo dvajsete grape, skratka vleklo se je in vleklo. Po 7 urah in pol na turi smo končno prilezli na glavni greben med obema Grignama.
Še pol urce in bili smo na vrhu Grigne Settertrionale. Na samem vrhu stoji koča Luigi Brioschi, naše prenočišče, kjer sta nas Marjan in Jana že čakala. Prišla sta kakšne pol ure prej.
Koča je hecna, mlada ekipa in star, dotrajan objekt, ki ni prav zgledno vzdrževan. Pa vendar vse skupaj deluje prijazno. Večerja je zamujala tričetrt ure, a bila je zelo dobra.
Ker grap še ni bilo dosti za danes, je oskrbnik častil še grappe. Utrujeni smo zaspali in se zjutraj zbudili za sončni vzhod. Bilo je spet oblačno zato se ni najbolj videlo vsega kar ta koča ponuja.
Od tu se vidita Adamelo in Presanella, Piz Bernina in Piz Palü, Matterhorn in pogorje Monte Rose, Dom, Weissmeis, Finsterarhorn, Rheinwaldhorn, ...
Prejšnji večer smo pravilno sklepali, da bo tudi zajtrk zamujal in res, tudi zjutraj smo imeli 45 minut zamude. Po zajtrku pa na pot, čakalo nas je veličastno prečenje.
Po glavnem grebenu smo se začeli spuščati proti Grignetti, ki smo jo ves čas videli v daljavi. Obšli smo travnati vrh, ki smo ga imenovali Golovec in ki so ga nekateri včeraj imeli za Grignetto.
Nasploh tu videz zelo vara. Izgleda, da bo 600 m spusta, kolikor je potrebno do najnižje točke med obema Grignama, lahkotno potekalo po travah.
A hitro se pojavijo verige, tokrat v sestopu. Po nekaj teh spustih se spet pojavi travnat greben, ki spet vara. Za njim je namreč najbolj divji del sestopa, po podrti grapi, kjer so spet v pomoč verige.
Nato se pot začne dvigati, najprej do Bucco di Grigna (1.803 m). Tu je razcep, kjer sem leta 2011 obrnil proti koči Elisi. Mi pa smo nadaljevali proti Grignetti, oziroma Grigni Meridionale. Ljudi je bilo vedno več, verig prav tako.
Na vrhu pa kar malo šok, kot v mravljišču. Bilo je vsaj 50 ljudi in stalno so odhajali in prihajali novi. Na južni strani je namreč parkirišče na višini 1.350 m, kar omogoča eleganten, 800 metrski vzpon. Na vrhu je tudi nekakšen Aljažev stolp vesoljske oblike. Verjetno gre za dediščino programa Apollo.
Tudi mi smo najprej sestopili na jug in kmalu zavili na pot št. 10 proti koči Rosalbi. Malo pred odcepom smo naleteli na dva jamarja, ki sta se smukala okoli vhoda v jamo.
Ta vhod je izgledal bolj kot vhod v lisičji brlog, je pa skupina Grign (Gruppo della Grigna) jamarski raj in eno večji kraških področij v Italiji.
Tudi pot št. 10 nas ni pustila ravnodušne. Gori, doli, mimo veličastnih stebrov, kjer je vse polno plezalcev. Skala je tu čvrsta, zato je tu raj za plezalce.
Kmalu smo prišli do koče Rosalba, ki ima izvrstno lego na grebenu in na južni strani enega od atraktivnih apnenčastih stolpov. Tu lahko plezalci nastopajo pred avditorijem koče.
Pivo pred sestopom je kar sedlo, sestop pa je bil res sestop, v dveh urah in četrt smo se spustili za 1.300 m in naredili 6 km in pol.
Pri kombiju smo se preoblekli in nato naredili analizo ture kar v Rongiu, v Baru Simone. Strah, da bo na poti domov gneča na cesti je bil upravičen, a le za začetek.
Da smo se po SS36 prebili do Lecca smo potrebovali tričetrt ure. Tu pa smo mi zavili proti Bergamu, gneča pa je šla proti Milanu. In tudi, ko smo prišli na avtocesto je bilo podobno.
Proti Benetkam tekoče, proti Milanu gneča in zastoji. S prometom smo imeli srečo vse do Ljubljane, kamor smo prispeli še v nedeljo.
Koča je hecna, mlada ekipa in star, dotrajan objekt, ki ni prav zgledno vzdrževan. Pa vendar vse skupaj deluje prijazno. Večerja je zamujala tričetrt ure, a bila je zelo dobra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar