Preber 2.740 m
udeleženci: Janez, Srečo, Marjan, Miriam, Marko L., Marko M., Franci, Tomaž, Drago
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 1.218 m
dolžina: 10 km
Lepo in stabilno vreme je navdušene gornike nagovorilo za akcijo kar sredi tedna. V zimskem času so zaradi varnosti pred plazovi bolj primerni kopasti vrhovi, ki jih obiskujejo tudi turni smučarji.
Pri tej turi smo se združili člani PD Matica iz Celja in PD Rašica. Izbrali smo 2740 m visoki Preber v skupini Schladminger Tauern. Zaradi velike oddaljenosti smo krenili že ob štirih zjutraj. Želeli smo prehoditi večino poti pred otoplitvijo.
Devetčlansko ekipo smo dopolnili še v Vodicah in Šenčurju. Na OMV v Radovljici smo popili kavo in kupili avstrijsko vinjeto. Karavanški predor so ravno ob našem prihodu odprli za dvosmerni promet.
Na meji nismo imeli kontrole, kar nekaj časa pa je pred nami vozil kamion z naloženo hišo, ki je zasedal tolikšno širino ceste, da ga nismo mogli prehiteti. Ko se je vendarle umaknil, smo napredovali mimo Gmunda in zapustili avtocesto na odcepu za prelaz Katschberg in tako prihranili denar za vožnjo skozi predor.
Po lokalni cesti smo nadaljevali pod goro Aineck, 2210 m, ki smo jo pred leti že osvojili, do mesta Tamsweg in nato po gorski cesti do jezera Prebersee. Parkirali smo na višini 1522 m, pred velikim gostiščem, ki je bilo ob tej uri še zaprto.
Točno ob sedmih smo se podali na pot. Samo nekaj metrov je bilo kopno, potem pa lepa, z ratrakom zglajena trasa. Med nami sta bila tudi dva turna smučarja, ki se jima je kar smejalo ob takšnem začetku.
Takoj naj povem, da tako lepo urejena trasa vodi vse do koče Prebershalter Hutte na višini 1862 m. Tako smučarji v povratku prismučajo vse od vrha gore do parkirišča.
Tudi za pohodnike so bili pogoji zelo ugodni. Pomrznjena podlaga in centimeter ali dva svežega pršiča sta omogočala prožen korak. Po stezi, ki se zmerno vzpenja, smo ubirali bližnjice. V 50 minutah smo prišli do Preberhutte, kjer sta se nam pridružila tudi smučarja.
Zapustili smo gozdno mejo, pred nami je se odpre celoten masiv naše gore. Markacije so ostale pod snegom, tudi nobenih drugih sledi ni bilo. Samo bleščeča belina in v daljavi vrh, ki je naš cilj.
Kmalu smo prišli do smerokaza, kjer piše: Preber 2 uri in 30 minut. Na tej višini je nekaj več novega snega, ki ga je veter izpihal in nanesel na druga mesta. Na tej obširni čistini z vidnim vrhom si višino strmine določamo sami. Zaradi zmrznjene podlage je novi sneg bolj v nadlego zaradi spodrsavanja.
Taki pogoji so ostali vse do vrha. V primerjavi s letno traso je naša smer precej direktna, okljuke si postavljamo sami. Čeprav je v priročniku pot opisana kot lažja, je v zimskih razmerah fizično kar naporna.
Proti vrhu je začelo močno pihati, posebno še na grebenu, po katerem smo prišli do vrha na 2740 m. Hodili smo tri ure in pol, kolikor je sicer časovnica za letne pogoje. Vidljivost je bila izredna, toda zaradi močnega vetra smo se hitro obrnili in se malo nižje pripravili za sestop.
Nadeli smo si dereze, napravili skupno fotografijo in se spustili navzdol. Povratek je bil povsem drugačen, ker smo ubrali direktno smer vse do koče na višini 1862 m. Toda lepo sončno vreme je otoplilo sneg, na derezah so se nabirale „cokle“ in treba je bilo spet bolj paziti.
Srečevali smo veliko turnih smučarjev, ki so se vzpenjali po serpentinah. Tak sestop je malo raztegnil našo skupino, združili smo se spet pri koči, kjer smo si vzeli malo več časa za okrepčilo in počitek.
Od tod dalje smo sestopili po isti poti, kot smo se vzpenjali. Skupno smo hodili pet ur. Na prijetnem soncu pred gostiščem smo si privoščili pijačo in napravili analizo ture.
Sestavil: Janez
Lepo in stabilno vreme je navdušene gornike nagovorilo za akcijo kar sredi tedna. V zimskem času so zaradi varnosti pred plazovi bolj primerni kopasti vrhovi, ki jih obiskujejo tudi turni smučarji.
Tudi za pohodnike so bili pogoji zelo ugodni. Pomrznjena podlaga in centimeter ali dva svežega pršiča sta omogočala prožen korak. Po stezi, ki se zmerno vzpenja, smo ubirali bližnjice. V 50 minutah smo prišli do Preberhutte, kjer sta se nam pridružila tudi smučarja.
Srečevali smo veliko turnih smučarjev, ki so se vzpenjali po serpentinah. Tak sestop je malo raztegnil našo skupino, združili smo se spet pri koči, kjer smo si vzeli malo več časa za okrepčilo in počitek. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar