Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Milena, Anka, Tomaž, Franc, Milojka, Matjaž
1. dan
Augstenberg 2.356 m,
Pfälzer Hütte 2.108 m,
Naafkopf 2.570 m
trajanje: 4 h 45 min
višinska razlika: 920 m
dolžina: 9,3 km
Tretjič smo se odpravili v te konce.
Prvič leta 2019 na ogledno turo,
leta 2021 na izlet vodniškega odseka in sedaj z gorniško skupino.
Cilj je bil obiskati dve alpski skupini, skupino Rätikon, ki si jo delijo tri države in skupino Appenzeller Alpen, ki si jo delijo trije kantoni.
Za dodaten stres pri organizaciji je poskrbela ponedeljkova hladna fronta, ki je vrgla kar nekaj snega nad 2000 m v obeh skupinah. A za naprej so bile napovedane visoke temperature in upati je bilo, da bo do našega obiska sneg skopnel.
V četrtek ob 3h zjutraj smo se odpravili na pot. Tja grede smo iz Lienza ubrali varianto tunel Felbertauren in Kitzbühel. V St. Antonu smo morali zapustiti hitro cesto, ker obnavljajo tunel Arlberg.
Pravzaprav je bil to bonus, saj smo se tako zapeljali čez prelaz Arlberg, ki je mimogrede razvodnica med Črnim in Severnim morjem ter takoj dobili ideje za izlete v okolici prelaza in iz bližnjega Lecha.
Sledilo je še nekaj vožnje in po skupaj 9-tih urah smo parkirali v Malbunu, edinemu turističnemu kraju v kneževini Lihtenštajn. Zaradi dolge vožnje smo si začetek poti skrajšali s sedežnico in se odpeljali 400 m višje na sedlo Sareis.
Tu se je začel naš prvi pohod. Po grebenski poti, poimenovani po kneginji Gini (Fürstin-Gina-Weg), smo se povzpeli na Augstenberg. Vrh je v celoti v Lihtenštajnu v sestopu pa smo hitro prišli do meje z Avstrijo in po njej sestopili do koče Pfälzer.
V koči, ki leži v Lihtenštajnu, tik ob meji, smo se namestili in pred večerjo skočili še na Naafkopf, kjer je južna tromeja Lihtenštajn - Švica - Avstrija.
Ponedeljkovega snega je bila le še kje kakšna flika, na Schesaplani, ki smo jo gledali v daljavi pa ga je bilo še kar nekaj. Sestopili smo do koče in zaključili prvi pohod potovanja.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Chäserrugg 2.260 m,
Hinderrugg 2.306 m
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: 1.130 m
dolžina: 18,4 km
Zbudili smo se v krasno jutro. Po zajtrku smo se poslovili od oskrbnika Reneja in sestopili v Malbun. Skledila je vožnja v Vaduz. Časa za ogled mesta danes ni bilo.
Vzeli smo si le čas za obisk starega lesenega mostu na Alpskem Renu. 1.233 km dolga reka Ren je razdeljena na več odsekov. Različni izviri in povirje v švicarskem kantonu Graubünden tvorijo reki Vorderrhein in Hinterrhein (Prednji in Zadnji Ren)
Ti se pri kraju Tamins združita v Alpski Ren, ki nižje tvori najprej švicarsko-lihtenštajnsko in nato švicarsko-avstrijsko mejo, do izliva Alpskega Rena v Bodensko jezero. Poleg tega je Alpski Ren tudi meja med Vzhodnimi in Zahodnimi Alpami.
Na starem lesenem mostu iz leta 1901 smo tako Ren kot švicarsko-lihtenštajnsko mejo prečkali prvič, a ne zadnjič na našem potovanju. Že nekaj minut je sledilo že drugo prečenje po cestnem mostu, ko smo s kombijem vstopili v Švico in v kanton St. Gallen.
Zapeljali smo se v višje ležečo dolino Toggenburg do vasice Wildhaus, kjer smo imekli za dva dni rezerviran hostel. Na hitro smo se vselili in nadaljevali naprej do 3 km oddaljene vasice Unterwasser.
Vkrcali smo se na tirno vzpenjačo in se odpeljali dobrih 400 m višje ležeči Iltios. Tirna vzpenjača, zgrajena leta 1934 in obnovljena 2005, ima traso dolgo 1.195 m in ima največji naklon 27 %. Zanimiva je predvsem zato, ker njena trasa ni ravna, temveč vijuga po terenu.
Na Iltiosu se nam je odprl razgled na gorsko verigo Churfirsten, ki je poskupina Appenzellerskih Alp. Verigo sestavljajo bolj in manj izraziti vrhovi, 6 je glavnih vrhov ter 7 stranskih.
Naš cilj sta bila en stransk in en glavni vrh. Cel čas vzpona smo uživali na razgled na nasprotno stran, na podskupino Alpstein, kjer je kraljeval prvak skupine Appenzeler Alpen, mogočni Säntis.
Po dveh urah in pol smo prispeli na naš prvi vrh Chäserrugg. Do sem pripelje tudi gondola iz Iltiosa in tu je tudi moderna visokogorska restavracija.
Tudi mi smo se ustavili na enem appenzellerju. Kako se ne bi, ko pa imajo tako lične etikete.
Po hidraciji smo se odpravili razgledovati po okolici. Videli smo oba včerajšnja dvatisočaka in oba naslednja cilja, Säntis in Schesaplano.
V celotni panorami je najbolj izstopal Tödi 3.614 m, prvak Glarnskih Alp. Za kakšne štiritisočake pa smo bili preveč vzhodno. Najbolj impozanten od vsega pa je bil prepad proti dolini Seeztal.
Pobočje se praktično navpično spušča proti dolini, ki leži 1.800 m pod verigo Churfirsten. Ko smo se povzpeli še na glavni vrh verige, Hinderrugg, se nam je odprl še razgled na jezero Walensee in nadaljevanje verige proti zahodu.
Na vrhu smo pomalicali in nato sestopili po grebenski varianti, ki ni razočarala po slikovitosti. Še pravočasno smo se vrnili na Iltios, da smo ujeli tirno vzpenjačo, ki nas je odpeljala nazaj v Unterwasser.
Skočili smo v naš hostel, se uredili in se nato zapeljaliv Feldkirch na večerjo. Iz Švice čez Lihtenštajn v Avstrijo, v italijansko picerijo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Relive Malbun
Relive Chäserrugg
3. dan
Äscher 1.621 m,
Schäfler 1.925 m,
Säntis 2.5'2 m,
Tierwis 2.086 m
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: 1.200 m
dolžina: 16,3 km
Sledil je eden vrhuncev izleta. Zgodaj smo odrinili iz Wildhausa. Brez prečkanja mej tudi tokrat ni šlo. Iz kantona St. Gallen smo na kratko peljali skozi kanton Appenzell Ausserrhoden in hitro prišli v kanton Appenzell Innerrhoden.
Razlog, da sta appenzellska kantona dva je verski. Leta 1597 se je takrat enotni kanton Appenzell na miroljuben način razdelil na protestantski Appenzell Ausserrhoden in katoliški Appenzell Innerrhoden. Naše izhodišče je bilo torej v katoliškem Appenzell Innerrhoden, v kraju Wasserauen.
Ujeli smo drugo gondolo na Ebenalp (1.590 m). Tu smo prvič uzrli Bodensko jezero v daljavi in ravnino v Nemčiji. Naš prvi pohodni cilj pa je bila jama Wildkirchli.
Pot gre skozi jamo, kjer so pred sto leti našli ostanke kamnitega orodja lovcev in nabiralcev iz obdobja 45.000 – 30.000 pr. n. št.
Na drugi strani je kapelica in pot nad strmim prepadom, ki pripelje do atraktivne koče Äscher, ki je stisnjena pod previsno steno. Vse skupaj deluje res zelo atraktivno, lokacijo je National Geographic leta 2015 razglasil za najlepši kraj na svetu.
Vzeli smo si čas za jutranjo kavo. Za razliko od leta 2019 smo bili tu ob bolj zgodnji uri in kakšne gneče v koči še ni bilo. Po kavi smo nadaljevali naprej.
Na precej prepadnem pobočju so se nam odpirali razgledi na jezero Seealpsee spodaj in na dva vzporedna grebena na drugi strani jezera.
Višje se pot priključi glavni poti, ki pelje z Ebenalp na Schäfler. Po njej smo se vzpeli do koče in vrha nad njo. S Schäflerja se pokaže čudovito nadaljevanje poti.
Po fantastični planinski poti smo po južni strani grebena prišli na sedlo Lötzlialpsattel, kjer pot zavije na severno stran slikovitega grebena.
Po severni strani smo šli do novega sedla pod vrhom Öhrligrueb, kjer smo spet prišli na južno stran grebena. Pokazal se nam je vrh Säntisa, ki je tu že zelo blizu, pod njim pa majhen ledenik Blau Schnee.
Pot gre po robu ledenika vse do križišča s potjo, ki pripelje s Schwägalp in bo naša sestopna pot.
Na križišču je tudi meja med obema appenzellskima kantonoma in prav po meji gre pot na sam vrh. Tu je lažja ferata, ki je skoraj pretirano opremljena z železnimi skobami. A glede na množice, ki lezejo na vrh, je verjetno kar prav tako.
4 ure in 45 minut je markirano do vrha z Ebenalp. Mi smo, z ovinkom do jame Wildkirchli in koče Äscher in kave v njej, potrebovali slabih 6 ur. Na vrhu je prava betonska trdnjava.
Tu je meteorološka postaja, zgornja postaja gondole s Schwägalp, restavracija in zanimivi razstavni prostori posvečeni geologiji in ledenikom. Kot pravi brošura:
"Säntis postane svet avanture. Vse skrivnosti Säntisa je mogoče raziskati na igriv, virtualen in interaktiven način. Fascinantni so vremenski rekordi, najgloblji ledenik v Švici, geološki pojavi in očarljiva zgodovina čarobne gore, ki jo lahko občudujemo v štirih doživljajskih instalacijah."
Na Säntis je tromeja kantonov St. Gallen, Appenzell Innerrhoden in Appenzell Ausserrhoden. Poleg tega se s Säntisa ob lepem vremenu vidi šest od osmih alpskih držav. Le Slovenije in Monaka s Säntisa ni možno videti.
Mi smo s terase na vrhu zgradbe uspeli locirati Nemčijo, Avstrijo, Lihtenštajn in seveda Švico, v kateri smo bili. Le Francije nam v oblačnem vremenu ni uspelo zanesljivo locirati.
Je pa Säntis kar preveč obljuden in nismo se prav dolgo zadrževali na vrhu. Po ferati smo sestopili nazaj do razcepa poti in vstopili v kanton Appenzell Ausserrhoden. Tudi na sestopu smo srečevali vse polno ljudi.
Nekje na polovici sestopa je koča Tierwis. Pogled na uro je pokazal, da imamo čas za enega appenzellerja. Po postanku za pivo smo nadaljevali s sestopom.
Schwägalp smo že videli pod nami. Tu je spodnja postaja gondole in nekje tu tudi naša avtobusna postaja. Avtobusi s Schwägalp v Urnäsch vozijo vsako uro.
In tako smo en termin pred našim z viška spremljali avtobus in videli, kje ima postajo. Še kakšnih 40 minut smo rabili do postaje na Schwägalp, ravno prav, da smo v miru počakali na avtobus.
Ta nas je kot rečeno odpeljal v naselje Urnäsch, do železniške postaje. Tu smo že čez nekaj minut imeli vlak do našega kombija v Wasserauenu.
Vlak nas je tako spet zapeljal v kanton Appenzell Innerrhoden. Kompleten transfer, avtobus in vlak, je trajal eno uro in je prijetno popestril izlet ter nam sploh omogočil prečenje Säntisa.
Po povratku v Wasserauen smo se srečali z Jano, ki je na Schäflerju obrnila. Od nje smo izvedeli za možnost knajpanja v potoku Schwendebach, med parkiriščem in spodnjo postajo gondole na Ebenalp. Po knajpanju je sledila vožnja proti večerji.
Spet smo menjali kantone in državne meje. Preko kantona Appenzell Ausserrhoden smo prišli v kanton St. Gallen, prečkali Ren v Avstrijo in v Feldkirhu tokrat pristali pri ameriški hrani, na burgerjih. Preko Lihtenštajna in Rena smo se vrnili v Švico in zaključili zelo lepo preživet dan.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Relive, 3. dan
4. dan
Thurwasserfälle 950 m,
Douglass Hütte 1.980 m
trajanje: 2 h
višinska razlika: 580 m
dolžina: 5,8 km
Prišel je dan počitka. V gorniški skupini pomen sicer ni čisto dobeseden. Vseeno je bilo nekaj hoje, programa za cel dan, pa še selili smo se.
Najprej smo se zapeljali v Unterwasser, kjer je spodnja postaja tirne vzpenjače z drugega dne. Tokrat smo se zapeljali nasproti spodnje postaje v center vasice in parkirali.
Peš smo se odpravili do Thurwasserfälle, dveh zanimivih slapov potoka Säntisthur malo nad vasico. Säntisthur je eden od potokov, ki tvorijo povirje reke Thur, levega pritoka Rena. Po ogledu slapov smo nadaljevali še malo navkreber, da smo prišli iz gozda.
Najprej se nam je odprl razgled na verigo Churfirsten z našima vrhovoma Chäserrugg in Hinderrugg ter ostalimi špičkami. Lepo se je videla vijugasta trasa tirne vzpenjače, postaja Iltios in lahko smo locirali kje smo se vzpenjali in kje sestopali.
Nazaj nad nami pa se je odprl razgled na Säntis. Tu nismo videli naše poti, ker smo bili na drugi strani gore. Na vrh smo prišli zadaj z desne, sestopili pa zadaj levo.
Vrnili smo se v Unterwasser in opazili, da imajo sredi vasi vodnjak posvečen domačinu iz vasi Unterwasser, smučarskemu skakalcu Simonu Ammannu. Simonu Ammannu je bil 4-krat zlat na olimpijskih igrah.
Na dveh olimpijskih igrah (Salt Lake City 2002 in Vancouver 2010) je osvojil zlati medalji na srednji in veliki skakalnici. Leta 2010 je bil tudi svetovni prvak v poletih v Planici in dobitnik velikega kristalnega globusa v svetovnem pokalu.
Mi pa smo skočili naprej, v vasico Alt St. Johann. Tu smo leta 2019 s Primožem in Jako uleteli ravno na generalko oddaje
SRF bi de Lüt, ki je bila v živo na sporedu isti večer.
Tokrat smo pravzaprav iskali primeren lokal za jutranjo kavo, pristali pa na lično urejenem vrtu samostana. Vrt ima ločen zeliščni in zelenjavni del.
Po ogledu vrta smo se le namenili na kavo in se vsedli na prazen vrt lokalčka v vasici. Ker nas je bilo 9 smo mizi z dvema klopema pravokotno dodali še eno klop.
Po reakciji oštirja na premik klopi bi človek pomislil, da je John Cleese tu dobil idejo za televizijsko situacijsko komedijo Fawlty Towers.
Kavo smo potem raje spili nazaj grede v Unterwasserju nato pa nadaljevali proti Lihtenštajnu. Kneževina Lihteštein (nemško Fürstentum Liechtenstein) je bila osnovana leta 1719 in je po ustavi iz leta 1921 ustavna dedna monarhija.
Ima dobrih 38.000 prebivalcev in prav toliko delovnih mest, saj se vsak dan v kneževino iz Avstrije in Švice na delo pripelje 20.000 ljudi. Tudi med prebivalci kneževine je 34% tujcev iz 108 držav. Plačilno sredstvo je od leta 1924 švicarski frank.
S Švico ima tudi leta 1923 podpisano carinsko pogodbo.
100. obletnico podpisa so 29. aprila letos obeležili na starem lesenem mostu čez Ren, ki smo ga mi obiskali 2. dan potovanja. Tokrat pa smo se ustavili v Vaduzu za ogled mesta.
Glavno mesto kneževine ima 5.700 prebivalcev, kar je pri nas primerljivo z Idrijo. Med našim obiskom, 13. avgusta, so se v Vaduzu ravno pripravljali na
Fürstenfest, praznovanje nacionalnega praznika, ki ga od leta 1940 obeležujejo 15. avgusta.
Mi smo leteli naprej pogledat severno tromejo Lihtenštajn - Švica - Avstrija. Šlo je bolj za našo kaprico, ker je v Lihtenštajnu vse na kupu in se to da, kot da bi to tromejo sploh kdo porajtal.
Tromeja leži na Renu, približno dosegli pa smo jo s Švicarske strani. Približno zato, ker ni nikakršnega obeležja in je treba gledati na zemljevid, da stojiš približno tam.
Po ogledu meje smo šli spet v Lihrtenštajn, od tam v Avstrijo, spet v Feldkirch v center mesta pogledati kaj je v nedeljo odprtega za kosilo. Spet smo pristali v italijanski piceriji, ki pa je bila tako dobra, da je bila vredna drugega obiska.
Po kosilu je sledila vožnja po avtocesti do Bludeza in potem po lokalni cesti v dolino Brandner. Na ozki cesti se je treba izogibati nasproti vozečim vozilom in včasih kje počakati.
Tako je lokalni avtobus počakal nas, voznik pa je signalitiral naj ustavim, ko pridem vštric z njim. Odprla sva okni in po slovensko se je pošalil "A s' plačov cestnino?".
Za slovenskega voznika avtobusa so slovenske registrske tablice tu na skrajnem zahodu Avstrije kar dogodek, ki se ne zgodi ravno vsak dan. Nadaljevali smo do parkirišča na koncu doline.
Tu je tudi gondola, ki pelje na Lünersee, vendar smo šli teh dobrih 400 višinskih metrov raje peš. Pot je bila že v senci in v uri smo prispeli do akumulacijskega jezera Lünersee.
Ob jezeru je koča Douglass, naše prenočišče za naslednjo noč. Preostanek popoldneva do večerje smo preživeli na terasi koče, zvečer pa so se že začele nevihte, ki so trajale velik del noči.
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Relive Thurwasserfälle
Relive Douglass Hütte
5. dan
Totalphütte 2.358 m,
Schesaplana 2.965 m
Prebudili smo se v zelo vetrovno jutro z rahlim dežjem. Nič kaj obetavno za naskok na najvišji vrh skupine Rätikon in tudi najvišji vrh našega potovanja. Med zajtrkom je dež ponehal, veter pa je še vztrajal.
Vremenska napoved je bila vendarle dobra in odšli smo na turo. Sprva gre pot ob jezeru, čez čas pa se začne vzpenjati proti koči Totalp. Do koče smo potrebovali dobro uro. Po pavzi smo nadaljevali navkreber in si kmalu nadeli čelade.
Bolj, ko smo se bližali vrhu bolj se je jasnilo. In kmalu se je naredil krasen dan. Schesaplana je mejni vrh med Švico in Avstrijo in ima dostop iz obeh držav.
Čisto na koncu, zadnjih 100 m pa se obe varianti združita in pot po švicarskem ozemlju pripelje na vrh. In tako smo še zadnjič na tem potovanju vstopili v Švico, a tokrat v nov kanton, Graubünden.
Tudi teh zadnjih 100 metrov je bilo kopnih, le mejni greben je še imel zaplate snega, ki je zapadel teden dni nazaj. Točno po treh urah smo stopili na vrh Schesaplane.
Vreme čudovito, razgledi fantastični. Locirali smo vse vrhove, ki smo jih obiskali te dni, spet smo videli Bodensko jezero. Malo smo uživali na vrhu, predolgo pa ne. Čakala nas je še dolga vožnja domov.
Vrnili smo se v Avstrijo in sestopili po poti pristopa. V koči Totalp se nismo ustavljali. Daljši postanek za kosilo smo naredili v koči Douglass.
Še sestop do parkirišča in končali smo s pohodi tega potovanja. Preoblekli smo se in se odpeljali nazaj po dolini Brandner. In glej ga zloma, izza ovinka zopet pripelje avtobus s slovenskim voznikom.
Na kratko smo spregovorili nato pa odbrzeli vsak po svoje. Nas je čakalo 8 ur vožnje domov. Ubrali smo varianto čez Brenner in Pustriško dolino ter tako seznamu obiskanih držav dodali še Italijo.
Vse skupaj smo na potovanju obiskali 4 države in 4 švicarske kantone. Kar 7-krat smo vstopili v Lihtenštajn in po 6-krat v Švico in Avstrijo, 10-krat prečkali Ren, 6-krat prečkali meje med kantoni ter obiskali najvišja vrhova skupin Rätikon in Appenzeler Alpen.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 5. dan
Fotografije Marjan, 5. dan
Fotografije Matjaž, 5. dan
Relive, 5. dan
Po dveh urah in pol smo prispeli na naš prvi vrh Chäserrugg. Do sem pripelje tudi gondola iz Iltiosa in tu je tudi moderna visokogorska restavracija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar