PD Rašica
udeleženci: Milena J., Matjaž, Anka, Marko, Tomaž, Milojka, Franci, Nataša, Deja, Stane, Katarina,
Marjan, Milena P., Miro, Alenka, Klavdija1. dan
Neualm 1.849 m,
Neualm Scharte 2.347 m,
Kleine Wildstelle 2.577 m,
Hochwildstelle 2.747 m,
Preintalerhütte 1.657 m
trajanje: 10 h 20 min
višinska razlika: 1.700 m vzpona, 1.100 m sestopa
dolžina: 15,5 km
Tokrat smo se zadnji julijski konec tedna odpravili k našim severnim sosedom. V osrčju pogorja Nizkih Tur se nahaja gorska skupina Šladminške Ture. Na splošno mejijo na vzhodu na dolino Sölktal, na zahodu pa na Obertauern oziroma Tauernpass.
Severno od doline reke Aniže / Enns ji ščiti hrbet mogočni masiv Dachsteina. Najvišji vrh skupine je Hochgolling, ki smo ga z gorniško skupino vzahtevnih razmerah pred leti že obiskali.
Čudovita gorska pokrajina s številnimi ledeniškimi jezeri se nam je močno zasidrala v srce in spomin, zato smo se sedaj odločili še za večdnevno planinarjenje.
V ranih urah se po že utečenih smereh skozi karavanški tunel in po turski avtocesti zapeljemo do mesta Schladming. Po dolgi dolini Untertal se zapeljemo do izhodišča, velikega plačljivega parkirišča.
Parkirnih avtomatov ne uspemo najti, če se še tako trudimo. Zato se spet zapeljemo par kilometrov nazaj do hišice z obvestilom o načinu parkiranja. Očitno je bil naš prihod malo preuranjen, saj je bila sedaj rampa že spuščena, v hišici pa gospa, ki pobira parkirnino.
Vsa ta infrastruktura in številna parkirišča dajejo slutiti, da je kraj množično obiskan. Največ obiska je deležna tematska planinska pot Wilde Wasser. Mi se ji pridružimo kar na najatraktivnejšem delu, ki se imenuje »Alpinsteig durch die Höll«.
Soteska je v svoji prvobitnosti domačine nekoč mogoče res spominjala na pekel, vendar je dandanes s pomočjo številnih lestev, stopnic in mostičkov povsem ukročena.
Največjo atrakcijo predstavlja nekaj desetmetrski viseči most, ki omogoča prehod od spodnjega slapu Riesachfall do zgornjega slapu. Po urici jutranjega adrenalina se svet umiri, pred nami se odpre slikovita dolga in široka dolina z velikim istoimenskim jezerom.
Ob njem nadaljujemo po gozdni cesti do idilične planine Kerschbaumeralm. Tu zapustimo cesto in zagrizemo levo v strmino. Pot skozi gozd do opuščene planine Neualm se kljub številnim serpentinam kar vleče.
Med zasluženo pavzo odkrijemo v travi lepo stezico, med drugim označeno tudi na nekaterih elektronskih zemljevidih. Odločimo se za bližnjico, saj gre v smeri direktno proti sedlu, markirana pot pa naredi kar velik ovinek.
Na izravnavi Wildloch se poti spet združita, travnat teren pa postane vedno bolj strm. Kmalu začne rahlo deževati, a se do sedla že razvedri. Kot je običaj, na sedlu nekoliko piha, zato na hitro poslikamo še nasprotno dolino.
Ponovno z jezeri in kočo. Karakter poti se na sedlu spremeni. Skrotje zamenja grušč, teren pa se postavi bolj pokonci, zato palice zamenjajo čelade v nahrbtniku. Ure se kar nabirajo, s sedla je do vrha še debeli dve uri, do koče pa tri.
Zato se kar podvizamo in predvrh Kleine Wildstelle hitro zapustimo. S tesnobo v srcu med rahlim sestopom oprezamo za nadaljnjim potekom poti.
V navidezno neprehodni steni v lažjem plezanju končno zagledamo križ na vrhu Hochwildstelle, ki ga mnogi štejejo za najvišji vrh dežele Štajerske, ker v celoti leži v tej zvezni deželi.
Vsi pristopi nanj so dolgi in zahtevni, kar je značilnost za večino vrhov v tej gorski skupini, redka varovala pa so le na najbolj nujnih detajlih. Na vrhu nas pozdravi sončno vreme in čudoviti razgledi.
Kraljuje seveda masiv Dachsteina, proti vzhodu je lepo vidna južna stena Grimminga. Na jugu najprej lociramo Hochgolling, z malo truda pa tudi Julijce od Triglava do Montaža ter zahodneje še severno verigo Karnijcev.
Do sedla sestopimo po poti vzpona, četudi je možno nadaljevanje po južnem grebenu. Ta varianta je še nekoliko bolj zahtevna, zavarovana le na enem delu, povrh vsega pa še bolj izpostavljena kot normalni pristop.
Če že, bi se je vsekakor lotili v smeri vzpona, z izhodiščem pri koči. Nadaljnji sestop v smeri koče poteka po zahodnih pobočjih, po poti Robert Höfer Steig.
Čeprav imamo kočo večkrat kot na dlani, se sestop vleče in vleče. Pot vijuga, se vzpenja, spušča, povrh vsega je na senčnih delih še sitno spolzka.
Kooooončno se pri koči po debelih desetih urah odpočijemo in razpakiramo, tu bo naše izhodišče za naslednja dva dni.
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Matjaž 1. dan
Relive 1. dan
2.dan
Waldhorntörl 2.283 m,
Waldhorn 2.702 m,
Breite Scharte 2.380 m,
Klafferkessel
trajanje:9 h 30 min
višinska razlika: 1.300 m
dolžina: 12,2 km
Koča Preintalerhütte, ki leži v neposredni bližini oskrbovane planine Waldhornalm, se nahaja v samem osrčju pogorja in je zato odlično izhodišče za številne ture v okolici in prečenja do sosednjih koč.
Naš sobotni cilj je bil Waldhorn, ki velja za najzahtevnejši planinski vrh v Šladminških Turah. Tudi tu sta možna dva pristopa, ki se ju lahko poveže v veličastno krožno turo. Pri večerji smo malo pokramljali z oskrbnikom koče glede naših ciljev.
Sicer bolj redkobeseden možak je povedal točno tisto, kar smo sicer že vedeli preje. Krožna tura mimo jezer Sonntagskarseen do vrha Kieseck je zahtevna markirana pot, nadaljevanje po grebenu nemarkirano z enim izpostavljenim kaminom.
Opiše še drugo varianto pristopa z zahodne smeri preko sedla Waldhorntörl, z možnostjo podaljšanega sestopa mimo naravne znamenitosti Klafferkessel. Takoj se odločimo za lažjo varianto, z dodatkom ledeniških jezerc.
Te smo imeli sicer v načrtu za nedeljo ter preko Greifenberga sestopiti do Gollinghütte. Po zajtrku zastavimo strmo po poti 777. Kmalu se pridružimo manjšemu potoku, vse do razcepa za Klafferkessel.
Držimo se levo, markirana pot bolj ali manj sledi potočku, dokler ne uzremo modrino dvojnega jezera Kapuzinersee. Krajši strmec nas po dveh urah hoje pripelje na sedlo Waldhorntörl.
Odrešitev enodnevne robinzonske osamitve je prišla v obliki telefonskega signala, tako je jezera pred nami opazil komaj kdo. Tudi tokrat se s sedla začne zares.
Po uvodnem poplezavanju sledi strm gruščnat žleb, nekaj jih poskusi po grušču ob njem, vse pa je sitno krušljivo. Nadaljujemo po lažjem travnatem hrbtu, do izpostavljene prečne police po južnem pobočju.
Krajši skalni skoki se izmenično dopolnjujejo z ozkimi in izpostavljenimi stezicami in policami, vse do stika z grebenom tik pod vrhom, ki ga dosežemo v uri hoje s sedla.
Razgledi z vrha so spet enkratni, tokrat si podrobneje ogledamo goro včerajšnjega dne in ledeniško planoto z jezeri, ki nas čaka v nadaljevanju dneva.
Sestopimo po poti vzpona. Sonce in rahel veter sta osušila najbolj kočljiva mesta in nam tako olajšala sestop. S sedla sestopimo proti jugu do razcepa in v desno v pol ure prisopihamo na sedlo Breite Scharte.
Nad jezerom Oberer Klaffersee naredimo daljši postanek. Smo že nad ledeniško planoto Klafferkessel, 2.300 metrov nad morjem, ki velja za največjo naravno znamenitost pogorja Nizkih Tur.
V ožjem območju lahko obiščemo 30 ledeniških jezer in jezerc. Zaradi kristalno čiste vode, različnih barv in barvnih odtenkov, predvsem pa zaradi igre odsevov v njih se jih je prijelo ime »Božja ogledala«.
Prepadno nad spodnjim jezerom Unterer Klaffersee, ki je tudi največje, se naše razgledovanje jezer konča. Ker nas čas in vreme ne preganjata, v prijetni travi še malo polenarimo.
Nadaljujemo na sedlo Klafferscharte s katerega se pot strmo vije do razcepa pri potoku, kjer zašpilimo turo.
Do večerje se je najbolj razvnela debata okrog hišne specialitete tega dne, Gornikove malce, »Bergsteigeressen«. Zato je najbolje preveriti ponudbo. Krompir, makaroni, špeh, solata. Preprosto, učinkovito, okusno. Čisto po gorniško, seveda, če je še pir zraven.
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Matjaž 2. dan
Relive 2. dan
3..dan
Kerschbaumeralm 1.356 m,
Gfölleralm 1.369 m,
Kaltenbachalm 1.600 m,
Sölkpass 1.789 m
trajanje: 2 h 25 min
višinska razlika: 600 m sestopa
dolžina: 8 km
Nedeljski program je bilo treba prilagoditi vremenu. Napoved je bila bolj slaba z občasnim dežjem, zato smo prvotni načrt, šest urni pohod čez Greifenberg do Gollinghütte izpustili. Saj sta nam uspela dva eminentna vrhova in še znamenita ledeniška planota z jezeri.
Zato ne čudi, da predlog za obisk urico oddaljenega dvojnega jezera Sonntagskarseen ni naletel na pretirano navdušenje. Jezer smo se v teh dveh dneh res nagledali, povrh vsega je začelo še rahlo deževati. Tako je bila naša smer le še v dolino.
Do planine so nas spremljale občasne plohe, pri jezeru pa se je za trenutek razvedrilo. Nadaljujemo kar po cesti, saj je sestop skozi sotesko prepovedan. Na parkirišču nas pozdravi sonce, da smo lahko v suhem spakirali.
Ker smo imeli čas, se zapeljemo v turistični kraj Schladming, kjer na naše začudenje ni bilo pretiranega navala. Verjetno smo bili v nedeljskem dopoldnevu še malo prezgodnji. Smo pa zato imeli srečo z izbiro kavarne v centru mesta.
Vzeli smo si čas še za ogled središča mesta. Lično urejeno, prav nič kičasto, z veliko cvetja, zato ne čudi, da je bilo večkrat izbrano za najlepše mesto zvezne dežele Štajerske.
Še eno atrakcijo smo želeli obiskati, in sicer sedežnico, oziroma slalomsko progo Planai. Sedaj že znamenita torkova nočna tekma za svetovni pokal je na sporedu vedno dva dni po še bolj znamenitem Kitzbühelu.
Ko smo prišli do ciljne strmine, najprej nismo mogli verjeti, da je to res cilj. Majhno parkirišče, kamor z maksimalno hitrostjo prismučajo slalomisti, naj bi bila ciljna arena. Kje se potem zbere množica navijačev, saj so vsenaokrog sami hoteli in drugi turistični objekti? Vse dvome ovrže značilen ovalen steber nad ciljem. Res spektakularna tekma s ciljem v samem središču mesta.
Z vožnjo smo nadaljevali proti vzhodu, saj so bili na Turski avtocesti že zastoji. Po drugi strani smo želeli spoznati prelepo dolino Sölktal in se preko istoimenskega prelaza izogniti karavanškemu tunelu.
Nekaj minut pod prelazom Sölkpass najdemo planino Kaltenbachalm, kjer poletje predvsem delovno preživljajo tri generacije družine Fuchs. Tradicionalna planina s pristno hrano slovi po odličnih sirih, ki smo jih na analizi poizkusili tudi mi.
Seveda ni smela manjkati niti juha z jetrnim knedlom. Zadnji fotošuting smo imeli na prelazu z bogato zgodovino.
Nedaleč stran od manjše cerkvice je na skali nameščeno spominsko obeležje za 4. in 5. avgust 2017, ko je silovito neurje močno poškodovalo cestišče na 64 mestih, tako, da je bil prelaz zaradi obnove eno leto zaprt.
Brez cestnih zamaškov v zgodnjem nedeljskem večeru v Šentvidu zaključimo planinarjenje od jezera do jezera.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Matjaž 3. dan
Relive 3. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar