Similaun in Finalspitze, 29.6.-1.7.2023

udeleženci: Tomaž, Marjan, Jana, Ana ,Anka, Nevenka, Deja, Andreja, Srečo, Matjaž, Silvo, Janez

1. dan

Similaunhutte 3.019 m

trajanje: 4 h
višinaska razlika 1.320 m
dolžina: 6,3 km
 

Program tokratne ture je bil Similaun, 3606 m visok, osmi najvišji vrh Avstrije ter Finalspitze, 3514 m. Oba sta v južnem delu Otztalskih Alp. Dvanajst gornikov se nas je v zelo zgodnih urah odpeljalo skozi Karavanški predor do Spitala, kjer smo se obrnili v dravsko dolino.

V Lienzu smo se za kratko ustavili in nadaljevali v Puštersko dolino, za Sillianom prestopili avstrijsko-italijansko mejo, se  peljali do Brixna, kjer smo se prključili na avtocesto, Modena-Brenner ter zapeljali južno proti Bolzanu, od tu dalje pa zahodno proti Meranu. 

Pokrajina je poznana po nasadih sadnega drevja. Prav vsak, tudi zelo majhen prostor, je zasajen s sadnimi drevesi. Večinoma so prekriti z zaščitnimi mrežami proti toči. Pri Meranu se avtocesta zaključi. 

Usmerili smo se po normalki do odcepa za dolino Val Senales. Cesta se vseskozi vzpenja do kraja Vernago,kjer parkiramo pri jezeru na višini 1700 m. Nekaj vasi se tukaj očitno preživlja z živinorejo, ker masovno namakajo tudi zelo strme travnike. 

Tukajšnjo krmo uporabijo za zimsko hrano. Sedaj je živina na paši na višjih in za košnjo manj primernih legah. Za vožnjo smo, skupaj s tremi krajšimi postanki, porabili pet ur in pol. Do koče, kjer bomo prespali dve noči, vozi tovorna žičnica, ki bi nam lahko za 9 € prepeljala naše zelo težke nahrbtnike. 

Ker pa smo bili večinoma pravi ali pa naturalizirani Gorenjci, se za to nismo odločili. Vso potrebno opremo smo spakirali v nahrbtnik ali tudi nanj. Vreme je bilo lepo, sončno, ko smo se podali po dobro uhojeni in markirani poti, po zmerni strmini navkreber. 

V začetku so bili še travniki, nato malo macesnovega gozda, potem pašniki z govedom in višje tudi z ovcami. Vse več studenčkov je žuborelo levo in desno. Vsepovsod so rastli grmički rododendrona in drugo planinsko cvetje.

Tudi svizec se je prikazal in nas opazoval. Na poti smo srečali več skupin številnih planincev, ki so se vračali iz koče. Po opremi sodeč niso bili na vrhovih, temveč le do koče. Ta je na višini 3619m lahko dostopna, zato vabljiva.

Nad 2600 metri so krave in ovce za nami, pred nami pa samo skalovje. Pot se zaključuje s prepadno steno, po kateri je v serpentinah vklesana steza vse do koče Similaunhutte na višini 3019 m. Za pot smo potrebovali štiri ure in pol. Dobili smo sobo, v kateri je bilo prostora za celo skupino.

Namestili smo se in si privoščili zasluženo pivo. Nekateri so čas pred večerjo izkoristili za aklimatizacijski sprehod še kakih sto višinskih metrov na vrh grebena nad kočo, od koder se vidi celotna pot na Finalspitze, ki je tudi na programu tokratne ture.
 
 
 
 
2. dan

Similaun 3.606 m

trajanje: 5 h 30 min
višinaska razlika 1.320 m
dolžina: 5,9 km

Vremenska napoved je bila že doma, prav tako pa tudi tukaj, zelo slaba za ta dan.Že zvečer je začelo deževati, nadaljevalo se je ponoči in zjutraj. Okrog desetih se je toliko umirilo, da smo lahko vzeli potrebno opremo in startali.

Odločili smo se, da bomo dali prednost glavnemu cilju Similaunu. Spustili smo se nekaj deset metrov pod kočo. Na smerokazu je pisalo dve uri, a kaj hitro smo ugotovili, da bomo hodili več zaradi neugodnih snežnih pogojev.

Visoke temperature so sneg zmehčale, da se je prediral, tudi zelo globoko. Po opisu je vzpon na to goro med najlažjimi, neugodni pogoji pa so oceno malo spremenili. Vreme se je držalo, megla in oblaki pa tudi.

Ni bilo vročine, pa posebnega razgleda tudi ne. Na poti smo srečali samo tri ljudi, ki so se vračali z gore, sicer pa smo bili sami. Upoštevajoč pogoje smo napredovali kar dobro, redkejši zrak pa smo krotili s kratkimi postanki.

Ko smo prišli pod vrh, je bilo vse bolj strmo in skalnato. Razpustili smo navezo in ločeno po grebenu prišli na 3606 m visoki Similaun. Za vzpon smo potreboval 3 ure 15 minut. Razgleda zaradi nizke oblačnosti ni bilo.

Prijazno smo si čestitali za osvojitev gore, se malo okrepčali, poslikali in zaradi vremena kmalu zapustili vrh. Spuščali smo se po poti  vzpona. Na mestu, kjer smo razpustili navezo, smo se ponovno privezali.

Seveda tudi pri pri povratku brez ugrezanja ni šlo. Približno uro pred kočo je začelo močno deževati. Vsak po svoje se je zaščitil, pa vendar smo bili povsem premočeni, za ožeti. 
 
Malo pred kočo je dež ponehal, a za nas to ni bilo pomembno. Za poratek smo porabili dve uri. Kljub premočenosti pa smo bili veseli, da smo goro osvojili.

 
 

 
 
3. dan

Najdišče Ötzija 3.200 m,
Finalspitze 3.514 m

trajanje: 7 h
višinaska razlika 600 m
dolžina: 10 km

Ker smo včeraj uspešno osvojili glavni cilj, sta bili za zadnji dan dve možnosti. Šli naj bi do spomenika Otziju, naprej na Finalspitze pa po osebni odločitvi. Naveza ni bila predvidena, le dereze in cepin.

Začetek je bil kar strm, brez snega nekih sto višinskih metrov, ko smo prišli na dolg greben. Od tod se je videla trasa do našega cilja. Sledil je grebenski spust. Ko pa steza pride na severno avstrijsko stran, je bilo potrebno malo več pazljivosti.

Včerajšnji dež je dodatno zmehčal teren, ki je postal bolj drseč. Pot nas je vodila gori doli, preko kamnitih plošč in kamenja, zopet tudi preko udirajočih se snežnih delov do spomenika Otziju, snežnemu človeku na višini 3188 m.

To v led vkleščeno truplo sta leta 1991 našla dva planinca. Seveda je takoj vzbudilo veliko pozornosti. Posamezne dele, od las, kosti, nohtov in drugih delov so znanstveniki analizirali in zaključili, da je živel pred 5330 leti, visok je bil 164 cm, star 45 let in tehtal 50 kg.

Umrl je zaradi z rezilom poškodovane rame in izkrvavel. Ime Otzi je dobil po pogorju Otztaler, na katerem so ga našli. Polovica članov skupine se je odločila, da je bil cilj tega dne dosežen, se vrnila v kočo in naprej v dolino.

Druga polovica pa je nadaljevala pot na Finalspitze.Ta vrh je bil na programu že lansko leto skupaj z Weskuglom, 3797 m. Zaradi slabega vremena in zato poznega starta se takrat časovno ni izšlo.

Na sedlu nad Otzejevo najdbo smo morali zaključiti. Tokrat nam je bilo omogočeno priti na vrh Finalspitze na 3514 m v uri in pol od spominskega obeležja. Pot po zelo strmem grebenu je kamnita, večinoma kopna.

Do sedla, kjer se je lani vzpon zaključil, je podobna kot do obeliska, naprej pa je bolj zahtevno. Strmi kamniti greben, katerega del je treba preplezati, težja je orientacija za pravo pot, razmočeni in spolzki deli zahtevajo veliko pazljivost na vsakem koraku, posebno na povratku.
 
Turo dneva smo zaključili v koči Similuan po petih urah. Skupina, ki ni šla na Finalspitze je že zapustila kočo. Preostali pa smo spakirali opremo, kolikor je je še ostalo v koči ter se po poti vzpona napotila v dolino.

Kmalu po spustu od koče se je vreme razbistrilo, tako da je bilo večino poti prijetno toplo. Če smo pogledali nazaj, pa so bili vrhovi še vedno v oblakih. 
 
Obe skupini sta se združili v turističnem objektu nekaj višje od izhodišča.Prvi so zamudnike počastili s hladnim pivom. Po krajšem postanku smo se preoblekli in se odpeljali. 
 
Že v programu je bilo predvideno kosilo oziroma večerja v pivnici Forst v predmestju Merana. Tu smo bili že nekajkrat. Do doma smo se ustavili le še na izvozu iz Lienza, kjer je tudi naša stalna postaja in prispeli na izhodišče ob pol polnoči. .

Spisal: Janez


 
 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)