udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Srečko, Gašper, Silvo, Marko, Radovan, Andreja, Gordan, Nevenka, Anka, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Ana
1. dan
Capanna Giovanni Gnifetti 3.647 m
trajanje: 1 h 30 min
višinska razlika: 370 m vzpona
dolžina: 2 km
Odpravili smo se na Monte Roso, drugi najvišji masiv Alp, za masivom Mont Blanca. Že konec marca smo rezervirali kočo in že takrat so bile so bile vse sobote v juniju in juliju razprodane.
Zato smo si omislili termin od nedelje do torka. V nedeljo ob 4 h zjutraj smo se odpravili na pot. Kombija, ki sta pobirala udeležence, sta se združila na postajališču Fratta na italijanski avtocesti A4 Torino - Trst.
V nadaljevanju smo imeli še dva postanka in malo za Novaro zavili na sever, na avtocesto A26 in potem na lokalno cesto SP299, po kateri smo se pripeljali do našega izhodišča, Alagne Valsesia.
7 ur in 45 minut smo potrebovali iz Ljubljane do sem in naleteli na edini zaplet cele odprave. Ni bilo prostih parkirnih mest, niti enega. Pač nedelja, okoli poldneva, v turističnem kraju. Kakih 10 parkirišč smo obredli, brez uspeha.
Vrnili smo se do parkirišča, ki je najbližje žičnici in malo počakali, da je dvoje vozil odšlo in tako prišli do parkirnih mest za naša kombija. Spakirali smo težke nahrbtnike in se odšli peljat z žičnicami.
Sistem treh žičnic pripelje z Alagne Valsesia, z višine 1.200 m, na Punto Indren, na višino. 3.275 m Od tu nas je čakal vzpon z težkimi nahrbtniki do naše koče.
Točno ob 4 popoldan, po 12 urah potovanja, smo prispeli do koče. Koča Giovanni Gnifetti ima ime po v 19. stoletju živečem alpinistu in župniku iz Alagne Valsesia. Ima kapaciteto 176 obiskovalcev in je med sezono vse dni nabito polna.
Kljub velikosti koče vse poteka brezhibno, večerja (juha, predjed, glavna jed, sladica) je postrežena kot bi mignil. Hrana je povsem solidna, sploh za to višino. Po večerji smo kmalu legli k počitku, saj nas je čakala že drugo zgodnje vstajanje zapored.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Signalkuppe / Punta Gnifetti / Margheritahütte / Capanna Regina Margherita 4.554 m
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1030 m
dolžina: 12,5 km
Glavni dan izleta je bil pred nami, vzpon na 6. najvišji vrh Alp. Zgodnje vstajanje, zajtrk ob 4h zjutraj in potem priprava štirih ledeniških navez. Nato pa navkreber.
Če upoštevamo, da ima 150 m nižje ležeča koča Mantova kapaciteto 120 obiskovalcev, se lahko teoretično po ledeniku Garstelet hkrati požene 300 ljudi.
Pa ne gredo vsi naenkrat in vsak dan jih je nekaj, ki po spanju sestopajo v dolino. A vseeno je na ledeniku prava procesija navez.
Naredil se je krasen dan in čeprav smo bili mi še v senci se je vzhodni vrh Liskamma (4.527 m) že kopal v prebujajočem se soncu. V daljavi pa smo kmalu zagledali, Mont Blanc (4.809 m) in Gran Paradiso (4.061 m)
Na prvaka Alp smo se povzpeli leta 2016,
Gran Paradiso pa smo žal neuspešno naskakovali leta 2014.
Na višini približno 4.000 m je odcep za Vincent Piramide (4.215 m), Schwarzhorn / Corno Nero (4.322 m) in sekundarni štiritisočak Balmenhorn (4.167 m).
Mednarodna zveza planinskih in plezalnih zvez (UIAA) je leta 1994 skupaj z italijansko zvezo CAI objavila uradno lestvico 82 štiritisočakov.
Tisti vrhovi nad 4.000 m, ki ne dosegajo vseh kriterijev, takih je 46, pa veljajo za sekundarne vrhove ozitoma "lesser summits" in tja spada tudi Balmenhorn.
Ko smo zaobšli Balmenhorn in Schwarzhorn ter prišli na sedlo pod Ludwigshöhe (4.341 m) smo vstopili v Švico. Zamenjali smo tudi ledenik, sedaj smo hodili po ledeniku Grenz.
Prvič smo zagledali naš cilj, ki pa je bil še daleč. Skupaj z višjima, Zumsteinspitze (4.563 m) in prvakom Monte Rose ter najvišjim vrhom Švice, Dufourspitze (4.634 m), so tvorili pravo ledeniško idilo,
Na zahodu pa so se odprli razgledi na
starega znanca, Matterhorn (4.478 m), Dent Blanche (4.357 m) in Weisshorn (4.505 m). Noro, kakšen dan za razglede smo imeli.
Malo smo se spustili pod naslednji štiritisočak, Parrotspitze (4.432) in počasi prišli pod Signalkuppe. Počasi je tu mišljeno dobesedno, saj je napredovanje na teh višinah zaradi redkega zraka precej upočasnjeno.
Še zaključni vzpon in dosegli smo vrh in kočo, ki stoji prav na vrhu. Za nekatere v naši skupini sploh prvi štiritisočak, za mnoge najvišji do sedaj. Na vrh nas je prišlo vseh 16, kar je izredno lep uspeh.
Prvi je na Signalkuppe, ki leži na italijansko-švicarski meji, prišel Giovanni Gnifetti. To mu je uspelo 9. avgusta 1842, ko je na vrhu zabodel rdečo zastavo, "signal", ki je ostal kot dokaz doseženega vrha in iz katerega izhaja nemško ime vrha, italijansko ime pa je njemu v čast, Punta Gnifetti.
Na vrhu pa je tudi koča, ki je najvišje ležeča koča v Alpah in hkrati najvišje ležeča zgradba v Evropi. Današnja koča je iz leta 1980, prva koča pa je tu stala že leta 1893, nosi pa ime takratne italijanske kraljice Margerite, ki je bila celo prisotna na slovesnem odprtju koče.
Debelo uro smo si vzeli pavze v koči, ki ima zanimivo teraso. Takoj za ograjo ozke terase je namreč vsaj 2-kilometrski prepad. Sestopili smo po poti pristopa. Pri načrtovanju ture so bile zamisli, da bi vzeli še kakšen vrh.
A je bila že tole kraljevska tura, podvig za tako veliko skupino in tudi prej odlične snežne razmere na ledeniku so se začele slabšati in sneg je postajal vedno bolj južen.
Precej ekspresno smo sestopil in malo čez drugo popoldan prispeli nazaj v našo kočo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
Piramide Vincent 4.215 m
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 700 m vzpona, 1070 m sestopa
dolžina: 7,5 km
Deveterico pa je čakalo že tretje zgodnje vstajanje zapored. Malo pred peto zjutraj sta tokrat dve navezi krenili po ledeniku. Do razcepa po isti poti kot prejšnji dan in tudi vreme je bilo enako kičasto.
Edino veter je bil nekoliko močnejši. Na razcepu smo zavili proti Piramide Vincent in ob pol osmih zjutraj je prva naveza stala na vrhu. Noro vreme in nori razgledi.
Le zoprn veter nam je preprečil čakanje na drugo navezo, ki smo jo srečali ob sestopu, malo pod vrhom. Tudi njih je veter kmalu pregnal z vrha in še pred kočo smo bili skupaj.
V popolnoma prazno kočo, jasno, vsi so bili na terenu, smo se vrnili malo čez devet. Po pakiranju, malici in zgodnjem pivu smo sestopili v dolino in se v Alagni srečali s preostalo ekipo.
Čakala nas je dolga vožnja, a vse je potekalo brez zastojev in tako smo se v Vrtojbo, kjer smo odlagali prvega udeleženca vrnili toliko zgodaj, da smo lahko za analizo ture obiskali še tamkajšnjo picerijo.
Končni sklep, uspela nam je kraljevska tura. In Monte Roso bomo še obiskali, saj je tam skupaj 9 štiritisočakov, dela je torej dovolj. Le vreme bo težko še kdaj tako kičasto kot je bilo tokrat.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Fotografije Srečko
Fotografije Gašper
Relive, 3. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar