Poskus vzpona na Gran Paradiso, 3.-4.5.2014

Rifugio Vittorio Emanuele II 2735 m,
nekje pod Gran Paradisom cca 3550 m

udeleženci: Janez, Marjan G., Sašo, Jani, Robert, Mateja, Nevenka, Tomaž Š., Marjan, Š, Nataša, Slavko, Tomaž T.
trajanje: skupaj 9 h 45 min
višinska razlika: skupaj cca 1600 m


Kot je že običajno smo turo v visoke Alpe zastavili že zelo zgodaj, v januarju. Omislili smo si tridnevno turo z vzponom na Gran Paradiso 4061 m in sosednji Ciaforon 3642 m. Nabralo se nas je 13 udeležencev, za kombi in avto. Kasneje je Maks zaradi poškodbe odpovedal udeležbo. Pa nam znižanje števila udeležencev z nesrečne trinajstice ni kaj dosti pomagalo.

Najprej se je zalomilo z vremenom. Ni ga bilo skupaj za tri dni in turo smo prestavili na konec prvomajskih praznikov in skrajšali za en dan, Ciaforon je odpadel. Za nedeljo je bila izjemna napoved, informacije iz koče smo imeli da je zapadlo le 20 cm svežega snega in tako smo v soboto ob 5 h zjutraj krenili na pot proti Aosti.

Lepo nam je šlo, prvi postanek standardno za Benetkami, pred izvozom za Brescio pa je razgnalo zadnjo desno gumo. S težavo smo se privlekli do odstavne niše in skoraj uigrano zamenjali gumo. Ker smo imeli dosti časovne rezerve, nas izgubljeni čas ni preveč obremenjeval.

Nadaljevali smo proti Aosti in v sami Aosti pomotoma zavili z avtoceste že v prvem izvozu. Sicer je res da se potem pelješ cca 15 km po lokalni cesti do odcepa za dolino Valsavaranche, je pa ta varianta 9 € cenejša, kot če greš z avtoceste odcep kasneje.

Po 9 urah smo prišli do naselja Pont, parkirali, se spakirali in si oprtali težke nahrbtnike. Nekje na sredi dostopa smo imeli novo nezgodo,  izpahnjeno ramo. Po sanaciji smo nadaljevali in v rahlem sneženju po slabih dveh urah in pol prišli do koče. Koča je bila polna turnih smučarjev, mi smo bili edini pešci.

Dodelili so nas v depandanso ali boks,  kot mu rečejo, poleg koče. Ta boks je kasneje, ko se je znočilo, zaradi električnih grelcev izgledal kot kakšna amsterdamska četrt. Večerja je bila v dveh izmenah, mi smo bili na vrsti v drugi izmeni in tako smo lahko po večerji še malo posedeli za mizo.

Jutranje bujenje smo imeli ob 3:45, zajtrk pa ob 4:30. Po zajtrku smo si nadeli bojno opremo in malo čez peto štartali s turo. Na začetku smo lepo napredovali a svežega snega je bilo vedno več in več.

Poleg tega je pihal še veter in občutek mraza je bil cca -20°C. Mimo nas so po svoji špuri švigali turni smučarji, mi pa smo morali utrirati svojo gaz.

Po slabih treh urah je na višini približno 3550 m padla odločitev da turo prekinemo, saj je nadaljevanje v teh razmerah nesmiselno, saj vrha ne bi dosegli. Vsaj v razumnem času ne.

Sestopili smo nazaj do koče in si v sicer prekrasnem sončnem vremenu privoščili daljši postanek, potem pa smo sestopili do izhodišča.

Odpeljali smo se proti Ljubljani in še v dolini Valsavaranche je šel nesojeni slalomski prvak s kombijem preveč na kol (namenjen pluženju) in zbil desno ogledalo. Za silo smo ogledalo postavili v normalni položaj in nadaljevali z vožnjo.

Na poti domov nas je čakala le še prigoda ko je ekipa v avtu naredila ovinek v Torino, nadaljevanje poti pa je potekalo brez zapletov in ob 21h smo prišli v Ljubljano. Kakšnega silnega razočaranja zaradi neosvojitve vrha ni bilo čutiti, tokrat pač ni bilo razmer za nas pešce.

Spisal Tomaž










Ni komentarjev:

Objava komentarja