Stagor 2289 m,
Speikbichl 2285 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan G., Robert, Mateja, Nevenka, Tomaž Š., Marjan Š., Nataša, Slavko, Tomaž T.
trajanje 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m
Načrtovano majsko turo na Zajavor smo zaradi slabega vremena nadomestili z vzponom na Stagor v južnem delu skupine Kreuzeck, ki je bila predvidena v letošnjem marcu. Za Koroško so namreč napovedovali boljše vremenske pogoje in naše modro vodstvo se je spet pravilno odločilo.
+002.jpg)
Deset gornikov se nas je s kombijem in enim osebnim avtomobilom ob petih zjutraj odpeljalo iz Šentvida skozi Karavanški predor, kjer nam je prvikrat po daljšem času sijala zelena luč. Zaradi del so sicer izmenične polurne zapore. Po avtocesti smo nadaljevali proti Lienzu in nato pri kraju Steinfeld po lokalni cesti. Na koncu naselja smo zapeljali na gorsko cesto proti našemu izhodišču.
Parkirali smo na višini 1050 metrov. Markacije so nas vodile še trideset minut po tej cesti, nato smo prišli na stezo ter preko travnatega in precej strmega pobočja pridobili precej višine. Redko najdemo za hojo tako ugodno pot. Po dobri uri smo si na planini, kjer se poleti pase veliko živine, privoščili počitek in osvežitev. V bližini nas je na višini 1700 metrov pozdravljala kukavica.
Po markirani in še vedno travnati poti smo prišli do snežne meje. Pazljivo smo si ogledovali goro in se odločili za direktno smer po snežišču proti vrhu. Nadeli smo si dereze, palice zamenjali s cepini in sproti iskali najboljše nadaljevanje. Sneg je bil zelo primeren za dereze, strmina pa vse bolj huda. Zadnjih dvesto metov smo se morali kar nekajkrat spustiti na vse štiri in s cepini korak za korakom premagovati višino.
Po treh urah in pol smo stopili na vrh gore Stagor, 2289 metrov. Čudovit razgled je segal do našega Mangarta in sosednjega Montaža, ter še naprej do številnih vrhov v Karnijskih in Avstrijskih Alpah, ki jih je naša skupina v preteklosti že osvojila.
Odpočili smo se in okrepčali, se vpisali v knjigo, nato se po grebenu vzpeli še dva vrhova. Prvi je Speikbichl 2285 metrov, drugi pa brez imena. Od tod smo se vrnili do prvega sedla in se spustili po snežišču. Na višini snežne meje smo našli tudi markacijo in ugotovili, koliko bolj levo vodi markirana steza v primerjavi z našim direktnim vzponom na vrh.
Nadaljevali smo prečenje, ki pa ni bilo prijetno, ker je bilo vmes nekaj svežih plazov. Zato nismo smeli sneti derez, po kamenju pa so kovinske konice škripale, ali se zatikale v borovem grmičevju. Nekoliko nižje smo vendar pospravili dereze in se dokaj hitro spustili do parkiranih avtomobilov. Skupaj smo hodili šest ur in pol.
Ko smo se vračali, je pred Karavanškim predorom gorela rdeča luč. Sprijaznili smo se s čakanjem, kar pa zaradi uspešno opravljene ture sploh ni bilo težko. Analiza ture z vsemi pripombami se je zgodila pri Gorenjcu v Kranju.
Spisal: Janez
+038.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar