Razor čez Žabji krak, 23.5.2014

Razor čez Žabji krak 2601 m,
Mojčin dom na Vitrancu 1555 m


udeleženci: Marjan, Slavko, Robert
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 2500 m

Ideja za današnjo turo je že nekaj časa zorela na Marjanovem zelniku. Vremenska napoved sicer ni bila najboljša, snega pa še dovolj za vzpon na Razor v smeri Žabji krak. Ob 5.00 h štartamo iz Ljubljane, skozi Kranjsko Goro in se preko Vršiča spustimo na Trentarsko stran do serpentine 38, kjer pri cestarski bajti parkiramo.

Pot nas pelje za hišo v dolino Mlinarice, preko nekaj snežišč navzgor proti Škrbini. Skalno podlago kmalu zamenja snežna z zbitega, južnega snega, dovolj mehka da se lahko vzpenjamo brez derez. Malo pred škrbino zavijemo desno proti Turnu, ki le občasno za kratek čas pokuka iz megle.

Očitno je zima dodobra zrahljala skalo, saj mimo nas kar v “jatah” letijo manjši in večji skalni projertili. Nadenemo si čelade in dereze, palice pa zamenjamo z cepini. Zavijemo desno v smer Žabji krak.


Pot se kmalu postavi pokonci, strmino pa nam pomaga premagovati ravno prav odmrznjena snežna podlaga. Megla je čedalje gostejša, vidljivost pa posledično čedalje slabša, kar botruje da sicer jasno začrtana in načrtovana trasa v Marjanovi glavi ni najbolj kompatibilna z megleno realnostjo.

Megla (pa ne v Marjanovi glavi) nas zavede in “držimo” se preveč levo, prečimo pobočje, se parkrat probamo vzpeti vendar se vzpon vedno konča z skalno prepreko pred nami. Zaradi slabe vidljivosti se vrnemo kakih 250 višinskih metrov do večje skale z markacijo kjer smo se odločili za levo pobočje in po dobri uri in pol “udenemo” pravo smer, smer imenovano Žabji krak.

Pri vzpenjanu ugotovimo, da je tudi prejšnja, leva smer imela izhod proti vrhu (smer Žanji skok), le da ga v megli ni bilo mogoče videti. Kmalu prilezemo do severnega grebena in ob 13.15 h stojimo na vrhu Razorja. Megla, močan veter in tremperatura krepko pod lediščem nam dajo vedeti, da navkljub 23. maju tu kraljuje še prava zima.

Razgled je vremenu primeren, namesto okoliških vršacev, pogled zajema moje gorniške prijaterlje, na severni strain se bohoti Slavko z velikim sendvičem v rokah, na jugu je Marjan, zaverovan v topli napitek “by Nataša”, na zahodu pa  se bohoti moja malenkost z pečenim puranom v “taperwer” posodi, vse kar se je nahajalo dalj kot deset metrov od središča opazovanja je delovalo precej megleno.

Idealna snežna podlaga nam je omogočila ekspresni spust in v dveh urah smo bili pri avtomobilu. Čaka nas še kosilo pri Martinu v Kranjski Gori, prepakiravanje opreme in menjava nahrbtnikov ter 750 m vzpona do Mojčinega doma na Vitrancu, kjer nameravamo preživeti adrenalinski vikend v družbi Primoža in članov “gorniške bande”.

Zimski vzpon na Razor v smeri Žabji krak, ali pa Žabji skok sigurno sodi med lepša brezpotja v Julijcih, pravo zimsko vzdušje konec maja v domačih hribih pa še doda vrednost petkovemu izletu.

Bravo Marjan, dobr si toje “stenstu”.

Spisal Robi







Ni komentarjev:

Objavite komentar