Koča Grauzaria 1250 m,
Monte Sernio 2187 m
udeleženci: Janez, Tomaž, Robert, Nevenka, Slavko, Nataša, Marjan, Primož
trajanje: 8h 20 min
višinska razlika: ca 1650 m
Utrjena gorniška druščina se je odločila, da me to pot vzame s seboj, na zanimivo in lepo turo v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Sernio, priljubljen gorniški cilj. Gorska veriga z omenjenim vrhom leži med dolinama Aupa in d'Incarojo v Videmski pokrajini.
Ob petih zjutraj smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice in se odpravili po gorenjki proti mejnemu prehodu Rateče, nato skozi Trbiž proti Pontebbi in naprej v dolino Aupa, kjer je bilo naše izhodišče. V mestecu Pontebba smo imeli manjše težave, saj je bila pot za Val Aupo bolj skopo označena, po manjšem krožnem sightseeingu pa smo vstop v dolino vendarle našli.
Po cesti smo se vzpeli na približno 700 m, kjer smo na manjšem parkirišču pustili avtomobila. Opremili smo se ter se podali na prijetno gozdno pot, ki je ščasoma postajala vedno bolj kamnita, odprli so se pogledi na mogočne okoliške stene z markantnimi vršnimi špicami. Za kratek čas smo se odpočili pri gorski koči Grauzaria na nadmorski višini 1250 m, na karti smo ob tej priložnosti še enkrat preverili našo današnjo traso.
Sledil je zmeren vzpon po dobro uhojeni stezici, čez čas pa smo prišli do razpotja, kjer se je že pokazal naš cilj, ki smo ga imeli namen napasti po zahodnem grebenu, sestopiti pa po vzhodni strani. Do vstopa v steno nas je ločilo le še zelo strmo in zoprno melišče, ki smo ga počasi a zanesljivo in trmasto premagali. Seveda sta tudi tokrat kot vedno do sedaj bila prva pod steno šampiona v merjenju moči, Robi in Janez.
Nadeli smo si pasove in čelade ter zagrizli v steno. Pot ni varovana in se večinoma giblje okrog druge težavnostne stopnje, je pa dobro označena z rumenimi črtami in rdečimi pikami, poleg teh pa še sem in tja s kakim možicem. Skala je bila lepo razčlenjena in je imela dovolj oprimkov, premagovati je bilo potrebno ozke police, manjše kamine in strma prečenja, prava gorniška pravljica, maksimalno smo uživali.
Ob tem pa ni manjkalo neškodljivega zbadanja, tako s strani špičastih kamnov kot nekaterih članov druščine. Kmalu smo dosegli vrh, kjer smo si čestitali za uspešen in pogumen vzpon, vzeli smo si čas za počitek in malico. Do vrha smo potrebovali dobre štiri ure, kar govori o dobri psihofizični pripravljenosti skupine.
Sestopili pa smo po nekoliko lažji poti, ki je nekajkrat prečila zanimive grape, nižje smo se priključili poti dostopa in ščasoma spet prišli do koče Grauzaria, kjer pa smo se zataknili. Izgubljeno tekočino je bilo treba nadoknaditi, stekla je vesela hribovska debata, zato smo skoraj pozabili na čas in posedeli pred kočo.
Ker je bila družba dobro uglašena smo naredili postanek še pri avtomobilih, nekateri so se dobro znašli in pijačo shranili v klimatiziranih torbah, suho grlo pa se je težko uprlo ohlajeni pijači. Zadovoljstvo nad uspešno opravljeno turo je botrovalo še nekoliko podaljšanemu druženju, nato pa smo se počasi razšli.
Spisal Primož
Utrjena gorniška druščina se je odločila, da me to pot vzame s seboj, na zanimivo in lepo turo v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Sernio, priljubljen gorniški cilj. Gorska veriga z omenjenim vrhom leži med dolinama Aupa in d'Incarojo v Videmski pokrajini.
Sestopili pa smo po nekoliko lažji poti, ki je nekajkrat prečila zanimive grape, nižje smo se priključili poti dostopa in ščasoma spet prišli do koče Grauzaria, kjer pa smo se zataknili. Izgubljeno tekočino je bilo treba nadoknaditi, stekla je vesela hribovska debata, zato smo skoraj pozabili na čas in posedeli pred kočo.
Ker je bila družba dobro uglašena smo naredili postanek še pri avtomobilih, nekateri so se dobro znašli in pijačo shranili v klimatiziranih torbah, suho grlo pa se je težko uprlo ohlajeni pijači. Zadovoljstvo nad uspešno opravljeno turo je botrovalo še nekoliko podaljšanemu druženju, nato pa smo se počasi razšli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar