Kalška gora čez Kalce, 3.6.2012

Kalška gora 2047 m.
Cojzova koča na Kokrškem sedlu 1793 m

udeleženci: Nataša, Marjan, Tomaž, Robert
dolžina: 5 h 25 min
višinska razlika: cca 1280 m


Po februarskem servisiranju levega kolena na Ortopedski kliniki, devettedenskem premikanju z pomočjo bergel in počasnem okrevanju ob plavanju, kolesarjenju in fitnesu je danes končno napočil tisti dan, dan, ko se v družbi gorniških prijateljev zopet zapodim v hribe.

Napoved dežja po 12. uri je narekovala obisk 2047 m visokega vrha v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Ob 4.55 uri poberem prvo Tomaža, nato se zapeljeva do preostalih dveh udeležencev današnjega izleta in kmalu ob kavici na OMV-jevi bencinski črpalki v Kamniku premlevamo dogodke preteklih treh mesecev. Opravimo jutranji ritual in se odpeljemo v smeri Kamniške Bistrice.

Avtomobil parkiram pri Žagani peči in ob 6.05 pričnemo hoditi po lovski poti v smeri Kalške gore. Precej strma slabo shojena in mokra steza nas je v slabi uri skozi gozd pripeljala na manjše sedelce kjer smo se pri lovski koči prvič ustavili, se odžejali in hvalili Tomaževe skoraj nove “hribovske šolence”.

Naprej so se drevesa počasi umaknila skalam in ruševju, temni oblaki na nebu pa sončnim žarkom. Uživanje v soncu pa ni trajalo prav dolgo, saj smo kmalu dosegli mejo oblakov in pot smo skoraj tipaje nadaljevali proti v meglo zavitem vrhu.

Zaradi obilice vlage smo na poti proti vrhu videli nenavadno veliko črnih močeradov in na veselje ostale trojice sem se odločil nekaj the živalic ujeti v fotografski objektiv. Fotografiranje živahnih plazilcev mi je povzročalo obilico preglavic in ostali del ekipe je svetoval fotografiranje polžkov, češ le ti bodo malce težje ubežali. V podobnem zbadljivem vzdušju smo ob 8:50 dosegli današnji cilj.

Na vrhu smo se preoblekli, napolnili želodce, foto safari pa je zaradi oblačnega vremena tokrat odpadel. Zaradi slabe vremenske napovedi smo kmalu zapustili vrh in se mimo Cojzove koče na Kokrskem sedlu spustili nazaj v dolino do Žagane peči kjer smo imeli parkiran avtomobil.

PS
Rad bi se še zahvalil dr. Klemenu Stražarju zaradi uspešne operacije kolena, moje gorniške prijatelje pa bi opozoril: “ropotavnk je shodu, gmaha u hribih je konc.”




Spisal Robi



Ni komentarjev:

Objavite komentar