Mojstrovke, Travnik, Kol, 8.6.2012

Mala Mojstrovka 2332 m,
Velika Mojstrovka 2372 m,
Zadnja Mojstrovka 2354 m,
Travnik 2379 m,
Kol 2350 m

udeleženci: Nevenka, Nataša, Slavko, Robi, Marjan, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1200 m

Slabo vreme čez vikend in izjemoma delovna sobota sta nekako ponudila petek kot dan za v hribe. Z Robijem sva se namenila pogledat Hanzovo pot na Mojstrovko, ki me čaka za izpitno turo. Zaradi napovedanega slabega vikenda je bil interes za hribe kar velik in nabralo se nas je 6 gornikov. Poleg Hanzove pa smo se namenili prehoditi greben Mojstrovk do Travnika oziroma Kola.

Ob 5h zjutraj smo se zbrali pred biljardnico in se prek kave na gorenjski avtocesti zapeljali na Vršič. Vreme je bilo slabše kot je kazalo prejšnje dni, precej je tudi pihalo, okrog nas so se podili oblaki. Med potjo proti Vratcem in začetku Hanzove poti smo modrovali, da imamo megleno že drugič zapored, se pravi po Robijevi vrnitvi in hitro smo prišli do povezave med meglo v glavi in v okolici.

Na vstopu na Hanzovo pot leži na melišču pod steno še kar konkretno snežišče, ki pa ne predstavlja kakšnih velikih problemov. Skale so bile vlažne, na enem mestu je vse mokro, ker čez pot teče voda skoraj v potoku. Zaradi splozkih skal je bila potrebna previdnost in varovanje s samovarovalnimi kompleti.

Sneg je na štitih ali petih  mestih, da se ga tudi izogniti. Ker smo bili v zavetrju in višje skale bolj suhe je bilo plezanje prav prijetno. Po slabih dveh urah smo že stali na vetrovni Mali Mojstrovki, prvem današnjem dvatisočaku. Razgledi so bili bolj tako, malo ja, še bolj ne in po pavzi smo nadaljevali proti Veliki Mojstrovki. Po snežišču kjer smo nekateri nehote vadili ustavljanje v snegu sm oprišli na vrh in nadaljevali po grebenu.

Kmalu smo prišli do vrha z ljudskim imenom Srednja Mojstrovka. Dejansko pa vrh s takim imenom v literaturi (Stritar, Habjan in Mihelič), na zemljevidih in na seznamih slovenskih dvatisočakov ne obstaja. Gre za zahodni vrh Velike Mojstrovke, ki ima dva vrhova, na zemljevidih pa je vedno označen nižji, vzhodni vrh.

Gori doli po grebenu smo nadaljevali po grebenu prek Zadnje Mojstrovke in Travnika vse do Kola. V zadnjem delu prečenja se je vreme izboljšalo tako da smo imeli razglede na okolico. Na Kolu smo tudi zaključili grebensko prečenje. Vrnili smo se nazaj proti Travniku in ob možicih spustili po brezpotju. Čez nekaj časa smo naleteli na pot z rumenimi črtami, ki menda obstajajo iz časov pred 2. svetovno vojno.

Pot bolj preki pobočja kot se spušča dokler ne pride do kotanje ob Suhem vrhu, kjer se spusti po melišču, potem izgine, oziroma zavije levo v breg. Po brezpotju smo nadaljevali sestop proti markirani poti od zavetišča pod Špičkom proti Vršiču in upali da ne bomo zabredli v ruševje. Imeli smo srečo, med ruševjem se je spuščala manjša grapa in nam omogočala lažji prehod. Kmalu smo naleteli na neoznačeno stezico in po njej nadaljevali sestop.

Nad Bavškim Grintavcem in Zadnjo Trento je bilo že konkretno črno nebo in vsake toliko je padlo nekaj kapelj dežja. Ko smo končno prišli do markirane poti smo preizkusili še Robijev smisel za orientacijo in naš smisel za provokacije potem pa hitro nadaljevali proti Vršiču, ker je dež stalno pretil. Tudi tokrat nam je uspelo kočati turo ne da bi bili mokri.

Turo smo končali v Erjavčevi koči, kjer nas je prestregel telefonski klic kolesarja Duleta, ki cilja, Velikega vrha v Košuti ni dosegel, ker se je vreme preveč "fižilo". Ob opravljanju mehkužnih kolesarjev smo predebatirali še naše plane, ki so kar konkretni, le še vreme mora biti.



Spisal Tomaž




Ni komentarjev:

Objavite komentar