ferata Fallbach
udeleženci: Slavko, Marjan, Jani, Robert
dolžina: 9 h 20 min
višinska razlika: cca 1300 m
V tokratni sončni četrtek je Marjan “stlačil” dve turi. Prvo smo obiskali znani turnosmučarski vrh Kölnbreinspitze, ob vračanju pa še preplezali ferato Falbach, težavnostne stopnje D/E. Razglabljanja o tem, ali naj prvoplanirani vrh obiščemo na smučeh, ali pa peš je bilo konec, ko se je po zelo dolgem času oglasil moj pametni del in presodil, da je od operacije kolena minilo premalo časa, da bi z “dilcami afne guncal”.
V začetku hodimo po lepi travnati dolini ob potoku proti prvim ostankom snega. Po dobre pol ure hoje pridemo na sneg, naklon poti pa se prične počasi večati. Zaradi precej mehke snežne podlage so dereze ostale v, cepin pa na nahrbtniku. Počasi a vztrajno smo nabirali višino in uživali ob pogledih na jezero v dolini in okoliške vrhove.
Kmalu se je v daljavi pokazal naš današnji cilj, ki se je s svojimi 2954 m bohotil nad nižjimi vrhovi. Malce pod vrhom nataknemo dereze, v roke vzamemo cepine in zavijemo v krajšo grapo naklona nekje med 45 in 50% tako, da ob 10.30 uri vsi zadovoljni prisopihamo na vrh.
Približno pol ure uživamo na vrhu in spremljamo “nabiranje” oblakov na nebu. Le ti nam pomagajo, da se ob 11.00 uri odpravimo v dolino. Sestopimo preko lepega grebena težavnostne stopnje večinoma 2, le občasno se prikrade krajši razstežaj ocenjen z 3. Po približno pol ure plezanja pridemo zopet na sneg in v sončnem vremenu po gojzarjih odsmučamo v dolino.
Dobre pol ure vožnje in že parkiram avtomobil pred z ceste dobro vidnem najvišjim slapom na Koroškem v kraju imenovanem Fallerfall. Vsi polni pričakovanj se podamo proti slapu. Na začetku smo si nadeli čelade, samovarovalne komplete in zaradi strme ferate z malo mesti za počivanje še “popkovino”.
Zelo zračna pot je sestavljena iz dveh delov, že prvi nekoliko lažli del plezanja nudi prelepe poglede na padajočo vodo na levi strani in občutek, da je pot speljana nekoliko na silo. Nekje na sredini 250 m visoke ferate se nahaja manjša lesena terasa, lep razglednik do katerega se da priti tudi po pešpoti, oziroma mesto koder se lahko predčasno zaključiti plezanje. Nam pa je omenjena terasa predstavljala dobrodošlo mesto kjer nas je nemudoma utrujene potegnilo na rit, mesto kjer smo si odpočili od plezanja utrujene “vejce” (beri ude) ter mesto kjer smo nadomestili od žgočega popoldanskega sonca izsušene teleščke.
V dobri družbi preživet, sončni četrtek napolnjen z dvemi lepimi ter adrenalinskimi izleti smo zaključili okoli osme ure zvečer s prihodom domov.Spisal Robi
Ni komentarjev:
Objavite komentar