Gridlegg 1887 m,
Großer Rosennock 2440 m
udeleženci: Tomaž, Dušan, Primož, Matija, Robert
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1650 m
Za to nedeljo je naš planski oddelek predvidel obisk sosednje avstrijske Koroške, natančneje naskok najvišjega vrha Krških Alp (Gurktaler Alpen), Großer Rosennock imenovanega.
Malo pred šesto uro poberem brodski del ekipe in že se peljemo proti Kranju. Tam nas čaka Matija, peti član današnje odprave. Noč in dokaj slabo poznavanje Kranja sta botrovala nenačrtovanemu jutranjemu spoznavanju gorenjske prestolnice.
Ker star čebelji pregovor o slepi kuri in zrnju drži, smo tudi mi našli našega petega člana, ga "naložili" v avto in se odpeljali proti mestu Bad Kleinkirchheim. Malce pred osmo uro smo se peljali skoraj mimo mondenega smučarskega središča in parkirali avtomobil v manjši vasici Kaning cca 1000 visoko.
Zaradi nizke zunanje temperature (-9 °C) smo že na izhodišču nase navlekli precej obleke, tako da so bili nahrbtniki večjega dela ekipe napol prazni, razen mojega. Prejšnji večer sem se namreč odločil, da večino današnje ture opravim na smučeh, kar je pomenilo, da bom moral prvih cca 500 višinskih metrov nositi turnosmučarsko opremo v in na nahrbtniku.
Prvi del poti je potekal skozi v hrib razpotegnjeno vas in ob iskanju naše smeri na zemljevidu označene s številko 173. Nekje vmes smo jo namreč zaradi pomanjkljive označitve zgrešili, vendar se malce nad vasjo ponovno priključili nanjo in brez težav nadaljevali z vzponom. Počasi smo se skozi gozd vzpenjali proti našemu cilju.
Nekje na nadmorski višini 1600 m se je pričelo kazati malce več snega in dobrih dvajset kil na mojem hrbtu je ob misli, da bo podlaga kmalu "zrela" za smuči postalo precej "noslivejših". Obetavna snežna podlaga je poleg mene razveselila tudi Matijo, saj se je tudi on odločil za malce drugačen sestop z vrha. S seboj je namreč imel bord.
Ob postanku na vrhu 1887 metrov visokega Gridlegga sem se končno preobul v pancarje, na smučke navlekel pse, jih pripel na noge in juiiii ... Kmalu sem dohitel in prehitel ostali del ekipe in kod je v moji navadi tudi pokomentiral početje ostalega dela ekipe. Ob gazenju po snegu globokem malce nad koleni so "nasajeni" na tako kratke noge še najbolj spominjali na pingvine. Po končanem "brihtolanju" sem se postavil na čelo četice in z smučmi "vlekel špuro", da jim malce olajšam pot.
Mojega veselja pa je bilo kmalu konec. Ob prihodu na greben nas je pozdravil precej močan veter, ki je že tako nizko temperaturo cca -15 °C potisnil v še precej večji minus, poleg tega pa je odpihnil skoraj ves sneg in našim štirim "pingvinčkom" dal krila, meni pa ob pogledu na do samega vrha Großer Rosennocka spihano podlago narisal velik vprašaj nad glavo.
Moral sem smuči in pancarje ponovno natovoriti na nahrbtnik, obuti gojzarje in se počasi odpraviti za ostalimi. Nekje sredi grebena me je v zavetrju počakal Dušan in družno sva ob komentiranju mojega turnosmučarskega podviga nadaljevala z vzponom.
Dobrih 250 m pod vrhom se Dušan ponudi, da mi pomaga pri tovorjenju moje krame. Rade volje zagrabim za ponujeno priložnost in zamenjava si nahrbtnika. Navkljub zelo močnemu vetru, ki je ob mrazu bičal vsak nezavarovani del telesa je zadnji del poti na vrh minil v precejšnjem olajšanju. Zaradi spihane podlage sva se odločila, da cca. 100 metrov pod vrhom ob poti pustiva trenutno neuporabne smuči in pancarje in tako lažje in hitreje doseževa vrh in se pridruživa ostalim trem.
Na vrhu smo zaradi že prej omenjenega vetra in mraza po hitrem postopku spokali v dolino. Še najhitreje jo je odkuril Matija, ki je navkljub spihanemu vrhu našel manjšo grapo napihanega snega po kateri se je cca 300 m spustil do grebena. Ostali smo se spuščali po poti vzpona, sam sem vmes natovoril še smuči ter pancarje in tako natovorjen ujel ostale "pingvine" :))
Spust v dolino je mineval v zbadanju mene, češ kako dolgo bi preživel kot turnosmučarski vodnik? Ugotovili smo, da bi me verjetno na prvi podobni turi "stranke frderbale" :)) Po 8.00 urah hoje smo se vrnili v vasico Kaning pri Radentheinu do parkiranega avtomobila, se preoblekli in odpeljali v Žirovnico na zasluženo kosilo.
Spisal Robert
P.S. Mal še rabim, da se navadim sneg poiskat, ko pa osvojim še ta segment turne smuke pa povabim prjatla iz Vaš ne eno turo. "Ma, da ga zlom'm" :))
Za to nedeljo je naš planski oddelek predvidel obisk sosednje avstrijske Koroške, natančneje naskok najvišjega vrha Krških Alp (Gurktaler Alpen), Großer Rosennock imenovanega.
Nekje na nadmorski višini 1600 m se je pričelo kazati malce več snega in dobrih dvajset kil na mojem hrbtu je ob misli, da bo podlaga kmalu "zrela" za smuči postalo precej "noslivejših". Obetavna snežna podlaga je poleg mene razveselila tudi Matijo, saj se je tudi on odločil za malce drugačen sestop z vrha. S seboj je namreč imel bord.
Dobrih 250 m pod vrhom se Dušan ponudi, da mi pomaga pri tovorjenju moje krame. Rade volje zagrabim za ponujeno priložnost in zamenjava si nahrbtnika. Navkljub zelo močnemu vetru, ki je ob mrazu bičal vsak nezavarovani del telesa je zadnji del poti na vrh minil v precejšnjem olajšanju. Zaradi spihane podlage sva se odločila, da cca. 100 metrov pod vrhom ob poti pustiva trenutno neuporabne smuči in pancarje in tako lažje in hitreje doseževa vrh in se pridruživa ostalim trem.
Spust v dolino je mineval v zbadanju mene, češ kako dolgo bi preživel kot turnosmučarski vodnik? Ugotovili smo, da bi me verjetno na prvi podobni turi "stranke frderbale" :)) Po 8.00 urah hoje smo se vrnili v vasico Kaning pri Radentheinu do parkiranega avtomobila, se preoblekli in odpeljali v Žirovnico na zasluženo kosilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar