Breški Jalovec / Punta di Montemaggiore 1613 m,
Lanževica (Punta Lausciovizza) 1620,
Rifugio Montemaggiore/Monteaperta 1475
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Edo, Nevenka, Marjan Š., Marjan G., Primož, Robi, Radoš, Mitja, Tomaž
trajanje: 5h 30 min
višinska razlika: cca 1050 m
Dolgo izmikajoči se Breški Jalovec je naposled le prišel na vrsto. V soboto ob 5h zjutraj se nas je zbralo 10 gornikov in odpeljali smo se prek Italije v Italijo. Prek Trbiža in Predela smo namreč prišli v Bovec in čez bivši mejni prehod Učja spet v Italijo.
Parkirali smo na prelazu Tam na meji (Passo di Tanamea) in jo po poti 712 mahnili proti Breškemu Jalovcu, ki je del 30 km dolgega grebena Kobariškega Stola od Soče pri Kobaridu do reke Ter v Furlaniji. Snega ni bilo prav dosti, vetra tudi ne, prav lepi pogoji in tereni za nošnjo turnih smučk, a Robi jih je to pot žal pustil doma.
Po dobrih dveh urah smo prišli na greben in si na noge montirali dereze, na roke pa cepine. Ker se nekaterim ni dalo zlagati palic so izgledali kot kakšni radioamaterji. Vendar nam tudi te antene niso pomagale k temu, da bi vedeli kaj se dogaja na veleslalomu za Zlato lisico v Kranjski Gori. Prvi tek je bil tako not our business.
Na vrhu Breškega Jalovca smo uživali v
razgledih na vse strani. Kot je to na turah gorniške skupine že tradicija smo uživali v Nevenkinih napolitankah in tokrat za spremembo čokoladi namesto kavnih bombonov. Po malici, fotografiranju in razgledovanju smo po grebenu nadaljevali do dober kilometer oddaljene in nekaj metrov višje Lanževice (Punta Lausciovizza).
Od tu smo se po poti 711a spustili do obnovljene koče Monteaperta, ki je se je pred obnovo imenovala koča Montemaggiore. Od tu smo sestopili do izhodišča in se odpeljali prek Slovenije v Slovenijo. S postankom za kosilo v gostilni Pri mostu na Žagi pri Bovcu. Tu smo ujeli tudi drugi tek veleslaloma.
Ko smo se čez dve uri peljali čez Kranjsko Goro gneče na cesti zaradi Zlate lisice ni bilo več in po približno dvanajstih urah in šestih prečkanjih meje smo prišli nazaj v Šentvid, kjer smo se razšli. Čez mesec dni pa se ponovno vidimo, ko bo na vrsti Jaukenhöhe v Ziljskih Alpah.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar