Wilder Freiger, Hofmannspitze, 8.-9.7.2017

Müllerhütte / Rifugio Cima Libera 3.145 m,
Wilder Freiger / Cima Libera 3.418 m,
Signalgipfel 3393 m,
Hofmannspitze 3.113 m

udeleženci: Janez, Srečko, Jana, Marjan, Maks, Stojan, Tomaž, Ivan
skupno trajanje: 17 h 15 min
skupna višinska razlika: cca 2000 m
skupna dolžina: 27 km

Prišel je čas za vsakoletno ledeniško turo. Tokrat je bil na vrsti Zuckerhütl / Pan di Zucchero (3.507 m), najvišji vrh Štubajskih Alp. Vreme nam je nekoliko nagajalo in na koncu smo imeli lepo napoved v soboto in manj lepo v nedeljo.

Plan jr bil da v soboto pridemo do koče Müllerhütte in potem vidimo, ali gremo na Zuckerhüt ali pa na nekoliko nižji Wilder Freiger. Peljali smo se skozi Karavanški tunel, po dolini Drave mimo Llienca in po Pustriški dolini do Brixna.

Tu smo zavili na brennersko avtocesto, ki smo jo zapustili že na naslednjem izvozu za Sterzing / Vipiteno. Usmerili smo se proti prelazu Jaufenpass / Passo di Monte Giovo (2.094 m). Gre za najsevernejši alpski prelaz, ki je kompletno v Italiji.

Nam pa sta Sterzing in prelaz poznana po lanskih prigodah (glej potopis Wildspitze) ob vračanju domov. Na prelazu nam je skoraj stekla lisica pod kolesa, drugega prometa pa ni bilo in tako smo se hitro spustili v St. Leonhard in Passeier / San Leonardo in Passiria.

Prehitro in enemu udeležencu je bilo zaradi ovinkov slabo. Nadaljevali smo proti prelazu Timmelsjoch, k iga prav tako poznamo z lanske poti domov. A tokrat se nismo dvignili vse do prelaza. Naša vožnja se je končala na serpentini z mostičkom Timmelsbrucke na višini 1759 m.

Ko je vstajala jutranja zora smo tudi mi vstali s sedežev in se pripravili na turo. 5 ur nam je obetala smerna tabla. Oprtali smo si težke nahrbtnike in se po gorski cesti, po markirani poti številka 30, vzpeli na planino Timmelsalm, ki je na točno 2000 metrih nad morjem.

Tu se cesta konča in začne se planinska pot. Kar kmalu se nam je začelo svitati, da je tistih 5 ur s table, celo 4 do 5 h iz opisov, ki smo jih brali doma, malce predivjih in da bomo porabili do koče prevcej več.

Na poti proti jezeru Timmler Schwazsee nas je prehitela skupina domačinov, ki so bili na enodnevni turi na Sonklarspitze (3.467 m), 4. najvišji vrh Štubajcev.





Mimo jezera smo počasi prilezli do sedla Schwarzwandscharte. Tu se začne ledenik in tu smo srečali še enega domačina.

Ta je bil namenjen na Hofmannspitze, ki se dviga nad 50 m sedlom. Prijazno nas je poslikal in še dobro da nas je, saj so to edine skupinske slike s tega izleta. Navezali smo se in jo mahnili po ledeniku do koče.

Samo prečenje ledenika nam je vzelo slabi dve uri in po 6 urah in tričetrt smo le prilezli do koče. Celonočna vožnja je očitno naredila svoje, saj tudi volje za nadaljevanje ni bilo pri vseh. Po dobri uri počitka smo nadaljevali le štirje.

Smer Wilder Freiger. Po ledeniku do JZ grebena in po kopnem in zračnem grebenu na razgledni vrh. Nadaljevali smo na Signalgipfel po lahkem grebenu.

In ravno tu, v povsem lahkem svetu sta se zgodila dva precej neprijetna padca, prvi na grebenu se je končal s poškodbo kolena, drugi v zadnjih metri sestopa na ledenik pa s poškodbo zapestja.

Poškodbi nista bili tako hudi, da ne bi mogli nadaljevati in tako smo po štirih urah končali drugi del ture.


Preostanek popoldneva in večera smo preživeli v zelo prijazni koči. Ta je last province Južna Tirolska, trenutna oskrbnika Heidi in Lukas pa sta najemnika že 11 let.

Zvečer je precej pihalo in močno lilo, a do jutra se je vreme umirilo in zbudili smo se v jasen lep dan. Vremenska napoveda za Zuckerhütl ni bila ugodna, Sonklarspitze pa bi lahhko pobrali med sestopom, če ne bi bilo poškodb.

Tako je nepoškodovanim ostal Hofmannspitze na koncu ledenika, poškodovanca pa sva izpustila tudi to in odkrevsala naprej v dolino. Pri kombiju smo se spet vsi zbrali, v nedeljskem vrvežu motoristov spakirali kramo in se odpeljali.


Naredili smo si delno krožno cestno turo, saj smo jo do Brixna ubrali po drugi poti, v St. Leonhardu smo zavili proti Meranu in ko smo bili že ravno tam, skočili še v pivnico Forst v istoimenskem kraju.

Pivnica je del največje južnotirolske pivovarne in je še bolj pokala po šivih kot ob našem prvem obisku leta 2015 (glej potopis Similaun). In po pit stopu nas je čakala le še vožnja domov.

Končni sklep: Sicer lepo preživet vikend nekoliko kazita dve poškodbi in dejstvo, da prvi dan polovica udeležencev ni moglo nadaljevati ture iz koče. Oboje gre pripisati istemu razlogu, noči brez spanca, česar ne bomo več prakticirali.

Spisal Tomaž







 

Ni komentarjev:

Objavite komentar