Cima Est 2080 m,
Monte Tinisa 2120 m
udeleženci: Janez, Srečko, Nina, Marjan, Marija, Saša, Klavdija, Tomaž, Slavko
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 900 m
dolžina: 8,2 km
Na petek, ko je vremenska napoved obetala tak dan, da je večina goroljubcev vzela dopust, sem se zbudila na srečo eno uro pred budilko (ki sem jo narobe nastavila!!) in se ob petih spravila do Vižmarij.
Od tam pa še z osmimi pohodniki na pot proti Italiji, v Karnijske Alpe. Po mejnem prehodu v Ratečah smo v Trbižu zavili na AC, smer Tolmezzo in od tam na Ampezzo (bolj znana Cortina d'Ampezzo je čez hrib, 2 naravna parka in 85 km zahodno).
V Ampezzu smo zavili na krasno z obarvanim listjem posuto zvito cesto do prelaza Passo Puro, tam pa še na stransko cesto do parkirišča za naše izhodišče. Skoraj tri ure nas je Tomaž vozil s kombijem.
Vreme sicer ni bilo čisto po napovedih, pa vendar dovolj toplo, da smo lahko hodili le v eni majici. Malo po podrtem kamenju, malo s pomočjo zajl in klinov, malo držeč se za strme trave.
Vse do križa na Vzhodnem vrhu, kjer smo pocingljali za naše želje. Upajoč, da jih je slišal še kdo kot nekaj mandeljcev na poti. Po kratki pavzi smo se napotili po grebenu proti ta pravem vrhu.
Malo po skalah po vseh štirih... (palice so bile večino časa na nahrbtnikih, saj smo potrebovali proste rok), malo po travah...
Malo meglic in malo sončka. Na vrhu pa nas je pričakala glorija. Ne dama s tem imenom, ampak optični fenomen, ko v sijočem krogu na nasprotni strani od sonca vidiš svojo podobo.
Vsak svojo. In vsi smo bili lebdeči angelčki s svetniškim sijem okoli naše sence, čeprav to ni senca, ampak odboj.
S telefonom se tega sicer ne da najbolje posnet, pa še podoba se prikaže pa spet izgine, ampak takole nekako sem lebdela tam nekje daleč nad hribi in si mahala iz ognjene krogle.
Zaradi megle, ki se je začela nabirati, smo grebensko pot nekoliko skrajšali. Namesto sedmih, smo hodili pet ur. Kljub temu smo si uspeli ogledati vse sosednje hribe. Fantje z neizmernim znanjem imen za vse okoliške Karnijske gore so me navdušili.
Vsem, ki so v kombiju takoj zaspali, pa lahko povem, da smo se peljali čez precej mostov, veliko širokih prodišč, po lepih cestah nazaj v Trbiž in do Mojstrane pisat zapisnik
Lep dan je bil in nasmejana druščina. Se vidimo prihodnjič ane?
Spisala Nina
Vse do križa na Vzhodnem vrhu, kjer smo pocingljali za naše želje. Upajoč, da jih je slišal še kdo kot nekaj mandeljcev na poti. Po kratki pavzi smo se napotili po grebenu proti ta pravem vrhu.
Malo po skalah po vseh štirih... (palice so bile večino časa na nahrbtnikih, saj smo potrebovali proste rok), malo po travah...
Malo meglic in malo sončka. Na vrhu pa nas je pričakala glorija. Ne dama s tem imenom, ampak optični fenomen, ko v sijočem krogu na nasprotni strani od sonca vidiš svojo podobo.
Vsak svojo. In vsi smo bili lebdeči angelčki s svetniškim sijem okoli naše sence, čeprav to ni senca, ampak odboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar