Vrh Škrli 1926 m
Mahavšček 2008 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Nevenka, Tomaž
trajanje: 8h 55 min
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 19,5 km
Močno deževje je povzročilo malce zmede pri organizaciji izleta. Izboljšanje nam je omogočilo, da smo se na izbrani cilj odpravili z enodnevnim zamikom, vendar pa smo s tem izgubili nekaj prijavljenih. Šesterica gornikov se je tako v zgodnjih jutranjih urah odpravila proti Planini Polog.
Planirane jutranje kave nismo uspeli dobiti, ker so v nedeljo pred sedmo vsi lokali zaprti. Vsled tega smo bili že ob sedmi uri na izhodišču in v mrzlem jutru smo se pognali po kolovozi proti izviru Tolminke.
Hodili smo po starih poteh I. svetovne vojne mimo skalnih podorov zadnjega potresa v Posočju. Izvir Tolminke smo obšli in prečili hudournik ob veliki pregradi ter vstopili na mulatjero. V gozdu je bilo potrebno uporabiti kar nekaj domišljije, da si ohranil sled v smeri Planine Dobrenjščice.
Ko se je naklonina povečala je mulatjera postala spet bolj izrazita in končno smo začeli pridobivati višino. Odpirati se je začel razgled in v daljavi smo zagledali cerkev Sv. Duha na Javorci ter zloglasni Mrzli vrh.
Ta je pomenil eno ključnih točk v avstro-ogrski obrambi in za njegovo osvojitev je padlo več kot 100 tisoč vojakov. Končno smo se prebili iz sence nizkega jesenskega sonca in pred nami se je kmalu prikazala lovska koča na planini Dobrenjščici, iz katere dimnika se je sukal dim.
Dva lovca sta v kočo prišla že v petek in na toplem previharila sobotni dan. Kočo so zgradili po I. svetovni vojni, ko je bila na grebenu zarisana rapalska meja in je bila zavetje za tedanje carinike.
Malce smo se okrepili, potem pa po dobri mulatjeri prečili pobočje proti Prehodcih, vendar pa smo se kmalu zakadili naravnost v breg.
Kar nekaj časa napredovali po zmrznjenem melišču, da smo se dvignili nad mejo borovcev, kjer smo z nekaj truda ponovno našli mulatjero.
Ker je bila v zelo slabem stanju smo jo težko sledili, kljub temu pa nas je pripeljala do bunkerja, v katerem so italijanski vojaki čuvali tedanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo.
Po ogledu starega bunkerja smo se povzpeli na Vrh Škrli, od koder se nam je odprl pogled na Komno in bohinjske gore.
Vrh je bil lepo zasnežen in odpravili smo se po grebenu do Mahavščka. Prihajajoča fronta nam je na jugu zaprla pogled, ki sicer sega do 300 km oddaljenih Apeninov, kljub temu smo videli Julijske Alpe in Karavanke, ugledali pa celi Bohinjsko jezero.
Veter se je okrepil, naredili smo še skupinsko fotografijo, potem pa po snegu hitro sestopili.Sestop po melišču je bil lepši, kot smo pričakovali, razen za vodnika, ki je še malo poplezal po borovcih.
Koča je bila že zaprta, lovca sta se umaknila v dolino, kamor smo se odpravili tudi mi. Tokrat smo si vzeli nekaj časa za ogled izvira Tolminke, najhladnejše reke v Sloveniji. Po kolovozu smo se vrnili do avtomobila, v katerega je bilo po celodnevni hoji kar prijetno sesti.
Pri iskanju gostilne smo imeli več sreče, analizo ture smo opravili kar v gostilni Zatolmin. Tako kot zjutraj, je tudi nazaj dvourna vožnja trajala ponoči, saj smo se po sedmi uri pripeljali v Šentvid.
Spisal: Boštjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar