Monticello, 16.4.2016

Monticello 1362 m

udeleženci: Neža, Vesna, Vasja, Jasmina, Elvir, Jože, Vida, Andrej, Liljana, Robi, Andreja, Kinč, Irena, Barbara, Fabio, Janko, Ivan, Tomaž
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 17 km

Spet smo šli v Karnijce. Tokrat v okviru vodniškega odseka PD Rašica. Cilj je bil Monticello, nižji vrh v južnem predgorju Crete Grauzatie in Sernia. Zjutraj smo se z dvema kombijema odpeljali proti Gorenjski in si v Kranjski Gori privoščili kavo.

Nato smo se zapeljali v Italijo in se skozi Trbiž in naprej po stari cesti odpeljali v Mužac / Moggio Udinese oziroma v njegov zgornji del, Moggio Alto, Tu smo parkirali in tu sta se nam pridružila še Barbara in Fabio, ki sta se pripeljala iz Trsta.



Po poti 421 smo šli najprej po asfaltu, nato po betoniranemu kolovozu. Čez čas je beton zamenjala pot tlakovana s kamenjem, še višje pa nadaljevali po prijetni mehki poti skozi mešan gozd.

Po dveh urah smo prišli do manjše opuščene planine Stavolo Borghin, ki je direktno pod vrhom Monticella, kakih 300 m nižje. Tu se začenejo strme pečne, skozi katere je spretno speljana pot, ki potem preči na jug nad pečinami.

Nekaj sto metrov te prečke je precej izpostavljene, kar zna biti v mokrem kar problem. Na koncu prečke smo prišli do odcepa, kjer smo zavili proti vrhu. Pot je bila razgledna, s starimi furlanskimi vasicami pod nami.

Te vasice bi sicer lahko obiskali, a bi to naš krog povečalo za dodatnih 8 km in dodatnih 500 višincev, kar za tako veliko skupino ni prišlo v poštev.

Po nekaj več kot treh urah smo prišli na vrh. Vreme je bilo slabše od napovedanega, vidljivosti pa nad 1800 m ni bilo in s tem tudi ne nekih strašnih razgledov.

Vseeno smo se na vrhu zadržali 45 minut in dočakali še tri domačine ki so na vrh prišli s kolesi. To pa so bili tudi edini trije, ki smo jih srečali na celotni turi

Sestopili smo nazaj do odcepa in po poti 421 nadaljevali našo krožno pot, preko sedla La Forca in spet malo navzgor mimo vrha Monte Cesaris.

Tega smo izpustili, ker nanj ni bilo poti, ker ni zgledal razgleden, ker višje itak ni bilo razgledov, pa tudi kaplje so nekaj grozile da nas zmočijo. Raje smo se ustavili na razgledni jasi, kjer smo znova videli prej omenjene furlanske vasice.



Čakal nas je le še sestop in po dobrih šestih urah smo prišli nazaj v Moggio Alto in skozi naselje do parkirišča z našima kombijema in avtom. Poslovili smo se od Barbare in Fabia in se spet zapeljali v Kranjsko Goro, k Martinu, na kosilo in analizo ture.

Spisal Tomaž



Ni komentarjev:

Objavite komentar