Monte Rest po ferati dal Tramuntin, 10.4.2016

Monte Rest 1780 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Marjan, Maks, Aleš, Slavko, Janez
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 9,5 km

Gorniška skupina PD Rašica ima letni program pohodov, katerega pa je zaradi vremena včasih treba spremeniti. Tako smo na aprilsko turo zaradi vremenskih pogojev odšli bolj zahodno v osrednje Karnijske Alpe. Izbrali smo sicer le 1780 metrov visoki Monte Rest, ki pa je bil vreden našega obiska.

Sedem gornikov se nas je odpeljalo po avtocesti preko Sežane do Palmanove in naprej do odcepa Udine jug, nato po lokalni cesti za Tolmezzo, vendar smo se že kmalu usmerili zahodno proti Spilimbergu.

Pred tem smo prečkali zelo široko reko Tilment, katere tok je razcepljen v številne pretoki na vsej strugi. Pri mestu Sequlas smo se odcepili severno proti prelazu Rest,





se peljali mimo jezera Tramonti in se začeli vzpenjati do vasi Tramonti di Sopra,  od tod dalje pa po strmi gorski vijugasti cesti do višine 737 metrov, kjer smo parkirali in se pripravili za pohod.

Nad nami se je dvigalo mogočno ostenje gore, ki na pogled ni omogočala prehodov. Tura pa je bila izbrana prav zaradi znamenite ferate Tramontin. Nadeli smo si čelade in plezalne pasove s samovarovalnim kompletom ter krenili.

Pred nami je bila skoraj navpična strmina. Vendar se je prvih dvesto metrov pot prebijala med skalami, drevjem, travami in nizkim grmičevjem. Po deževju je bilo vse mokro in zelo drsno.

Ob takih pogojih je potrebna velika pazljivost. Pri plezanju smo si pomagali z raznovrstnimi oprimki, tudi šopi trav.

Krajša prečenja so bila še posebno nevarna. Sledili smo rdečim pikam, na katere smo morali biti zelo pozorni. Na tem delu ni nobenih pripomočkov za varnejše gibanje, zato smo se morali zanesti kar na lastno iznajdljivost. Po 45 minutah smo prišli do vstopa v ferato.

Ferata je opremljena z jeklenicami in je prava navpičnica, brez pretiravanja. Večinoma smo se morali dvigati z rokami, mokre skale skoraj niso nudile pomoči. Težavnost je označena s stopnjama C in D, mi pa smo zaradi spolzkega terena dodali še F.

Na nekaterih delih je bila celo malo previsna, tako da smo dobili za vrat kar nekaj vode. Ker smo morali pogosto preklapljati varnostne vponke, smo le počasi napredovali. Prav preklapljanje pa pobere več moči, saj v tem času visi celo telo na eni roki.

Po približno 300 višinskih metrih smo zapustili jeklenice, se ustavili in okrepčali. Nadaljevali smo po le malo manj strmem terenu, večinoma po vseh štirih, dokler nismo prišli do snega, ki pa je bil zaradi toplega vremena mehak in se je udiral pod nogami. Zato smo se na čelu kolone izmenjevali.

Na višini 1620 metrov smo dosegli predvrh, se malo odpočili, nato pa smo po malo manj strmem predelu le prišli na 1780 visoki  Monte Rest. Za celoten vzpon in 1100 metrov višine smo porabili štiri ure, kar je ura manj od predvidenega časa.

Vrh nas je razočaral, ne samo zaradi megle in nikakršnega razgleda, ampak tudi zaradi oddajnika, dveh velikih kontejnerjev in sončnih celic. Malo prej je odzvonilo poldan, zato smo si vzeli čas za malico, kratek počitek, skupno fotografiranje in se pripravili na povratek.

Po programu smo se usmerili na prelaz Rest, kamor vodi pot preko planine in po mulatjeri do priključka na glavno cesto. S prelaza smo do našega kombija večino serpentin skrajšali po bližnjicah in na izhodišču zaključili turo po šestih urah in 10 minutah.

Skupno smo bili mnenja, da nam je gora kljub skromni višini in veliki oddaljenosti omogočila zelo zahtevno turo, po tehnični kot tudi po fizični plati. Tako kot smo na gori napravili krog, smo ga tudi na cesti.

Z avtom smo se vrnili na prelaz Rest, se po serpentinah spustili v drugo dolino ter se malo pred mestom Ampezzo priključili na cesto Tolmezzo – prelaz Mauvri. Do avtoceste pri Amaro smo nadaljevali do Trbiža in naprej do Kranjske gore, ker smo si privoščili pravo kosilo z analizo.

Spisal: Janez




 

Ni komentarjev:

Objava komentarja