Voluharski potopisi: Čreta, Kokarca, 27. 4. 2016

Dom na Čreti 870 m,
Kokarca 1009 m

udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž, Paz
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 770 m
dolžina: 15,6 km

Na dan OF smo se odpravili iskat vremensko luknjo. Če bo suho na Čreto, če ne pa na morda na Limbarsko goro. Ker je bilo suho smo se odpeljali do Vranskega in parkirali pri plezališču.

Z dežniki v nahrbtnikih, brez palic in fotoaparatov smo tokrat na turi škljocali s telefoni. Dobro nam je kazalo, dežja ni bilo in sem ter tja je skozi oblake posijalo sonce.

Tale Čreta bi bila lahko tudi Kreta ali Civetta smo se kratkočasili in v slabi uri in pol prišli do doma na Kreti oziroma Civetti. Postanek je bil kratek, čaj in gas naprej. Morali smo izkoristiti suho vreme, za katerega smo vedeli, da ne bo trajalo.

Najprej smo šli do cerkve na vrhu, potem pa na zahod v smeri Tolstega vrha in Sv. Jošta. Če bo suho gremo vse do Sv. Jošta smo menili. Vmes smo skočili do razgledišča na Vransko in potem z markirane poti na vrh Kokarca in se z njega vrnili na markirano pot, ki se tu že odcepi proti Tolstem vrhu.

Vrnili smo se do kmetije Ručgar, kjer se cepi markirana pot proti Sv. Joštu in Tolstem vrhu. Ker se je vreme že toliko poslabšalo, da je bilo vprašanje minut kdaj se bo ulilo, smo izbrali kar cesto proti Vranskem.

Res ni trajalo dolgo, da smo odprli dežnike. Kar močno se je ulilo, dež je bil pomešan s sodro. A na cesti nam ni bilo hudega, razen Pazu, ki je bil moker kot pes. V Brišah smo spet ujeli markirano pot iz pristopa in se po 4 urah vrnili na izhodišče.

Pod nekim nadstreškom smo se preoblekli in preobuli in zadovoljni, da nam je uspela kar konkretna tura za to vreme, sedli v avto. Med vožnjo skozi predor Trojane pa so nenadoma začele utripati luči v predoru. Kaj hudiča je narobe, smo se spraševali in zmanjšali hitrost.

Na izhodu iz tunela pa je bilo jasno kaj je. Na cesti je bilo kakšnih 5 cm sodre in avtomobili zasukani 180 ali 90 stopinj, ker jih je ta sodra verjetno presenetila. Zgodilo se je ravnokar, ker smo še videli ljudi bežati iz avtomobilov.

Preverili smo, če kdo potrebuje pomoč, potem pa mimo zasukanih avtov in med kosi plastike na cesti odpeljali naprej v predor Podmilj. Na drugi strani Podmilja pa je bilo vse kopno, niti dež ni padal.

Imeli smo srečo, tudi mi bi se lahko vrteli po cesti, če bi prišli minuto prej, ali pa čakali v koloni, če bi prišli kasneje. Štajerska avtocesta je bila namreč zaradi te nesreče, kar nekaj časa zaprta.