Travnik, 31.7.2004

Travnik 2256 m

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 7h 25min

Višinska razlika: cca 1700 m


Juhuhu, dopust je tu. Pa smo jo ponovno podurhali na Nadižo, točneje v kamp Podbela v Breginjskem kotu. Na večer prihoda smo bili tradicionalno žejni in naslednje jutro tradicionalno skrokani.

Za naju z Robijem je bilo to še posebej mučno, ker sva jo že zarana mahnila v Trento in iz nje v Vrsnik kjer je bilo izhodišče ture.

Začetek poti je bil zelo lep in v senčki, a kaj ko sva se z muko prebijala naprej. A po dobri uri je utrujenost začela izginjati ravno, ko sva prišla pod planino Za Skalo. Tu sva malo študirala na zemljevidu in v vodniku kako naprej in se pravilno usmerila ter znašla na prej omenjeni planini, kjer se je odprl fatastični razgled na Bavški Grintavec, njegovo okolico in na Kaninsko pogorje nižje ob Soči.

Nadaljevala sva po nemarkirani poti in kmalu prišla do skalne stopnje, kjer je pot opremljena z jeklenicami. Takoj za tem je menda studenček, ki pa sva ga midva v gorniški ihti spregledala. Odpirali so se namreč vedno lepši razgledi po Travniški dolini, ki je polna rož, na obeh straneh pa se dvigajo dvatisočaki. Travnik pa je čisto na koncu in zagledala sva ga šele nekje s sredine doline.

Ko sva se Travniku bolj približala je postajala pot vedno slabša, dokler ni povsm izginila. Šla sva kar povprek, najina izbira poti pa ni bila najboljša, saj sva se prebijala med skalovjem do vznožja Travnika. Od tam pa po strmi travi do Travniške škrbine in po zahodnem grebenu na Travnik.

Že na Travniški škrbini se je odprl razgled na Trento, na Travniku pa še na sever, na steno Velikega Špičja, Triglav, Razor, Planjo, Prisank, Vršič, Mojstrovke, Jalovec, pa na gore zahodno od Trente in jugu na Krnsko pogorje.

Na vrhu je bila tudi skupina planincev z zlatim prinašalcem, ki je Robiju pomagal pomalicati sendvič in se pri tem ni odzival na klice lastnika.

Planinci so kmalu nato odšli v smeri najinega prihoda, midva pa v smeri njihovega, po južnem grebenu.

Po sestopu v Travniško dolino sva se odločila, da si pot popestriva s prehodom po dolini med vrhovoma Čelo in Rušje. In bila je res popestritev. Poti ni, nekajkrat sva zašla med ruševje in se spraševala ali bo markirana pot ob izteku grebenov na obeh straneh doline.

Ko sva prišla do konca doline je markirana pot, ki pelje s Triglavskih jezer proti Vrsniku seveda bila in najinih težav je bilo konec.

Pot je vodila pod planino Za Skalo, kjer sva zjutraj zapustila markirano pot in sledil je le še spust v Vrsnik in ture je bilo konec.

Sledilo je kosilo v Martinovem hramu, kjer sva se srečala s kolesarjema Duletom in Trevnom in potem povratek na Nadižo.

Spisal Šaro

Ni komentarjev:

Objavite komentar