Stogi in Ogradi, 18.7.2004

FIVE OF A KIND
Vrhovi: M. Stog 1.879 m, Jezerski Stog 2.040 m, Prevalski Stog 2.075 m, Adam (in Eva) 2.019 m, Eva (in Adam) 2.012 m, Ogradi 2.087 m

 

udeleženci: Čevl, Robi, Šaro, Čojbl - delno, Boni - delno  
trajanje: 8 h 55 min  
višinska razlika: cca 1.900 m


Po precej dolgem gorniškem mrtvilu smo se zopet "u'kup uzel", ter v hribe zavili. Tudi vremenska napoved je bila prava poletna: sonce, sonce in še enkrat sonce.

Pohod smo pričeli s Planine Blato, od koder se pot počasi vzpenja proti našemu cilju. Slabi dve uri in že se je naša čredica družno hladila na planini Krstenica v napajalniku za okoliško živino.

Rahlo osveženi smo nadaljevali pot na Mali Stog, naš prvi cilj. Prebijajoč se skozi ruševje smo preko grebena kmalu stali na vrhu našega prvega cilja. Par požirkov vode, nekaj modrih misli vrednih izkušenih gornikov, in že smo jo mahali proti Jezerskemu Stogu.

Večji del lepa pot postane proti vrhu precej strma, in se konča z cca dvajsetimi metri plezalnega dela. Na vrhu smo si privoščili kratek počitek, da ulovimo sapo, se odžejamo in na zemljevidu preverimo naše nadaljne korake.


Pot na Prevaljski Stog, nas je razdelila na dve skupinici. Šaro, Čojbl in Boni so šli po poti začrtani v gorskem vodniku (beri po otroši poti), medtem, ko sva modva z Čevlom (pustolovca kakršna sva) ubrala novo prvenstveno (sedaj imenovano Mostar-Petrinova) plezalno smer.



 Saj ne, da bi se hvalil, vendar sva določene dele najine poti ocenila z "najtežja možna plus". Več o tem boste verjetno lahko prebrali v novem Planinskem Vestniku.

Na vrhu sva se razpakirala, se napila, najedla, nakar je prišel drugi del naše planinske odprave. Po precej dolgem postanku sta se Boni in Čojbl odločila, da grestra z nami še na Adama in Evo, nato pa jo mahneta v dolino. Rečeno storjeno.

Dokaj hitro smo osvojili naslednja dva dvatisočaka, se poslovili od naših dveh planinskih prijateljev, ter jo mahnili proti petemu dvatisočaku imenovanemu Ogradi.

Slabo uro smo hodili, da smo prišli do vznožja Ogradov. Vzpon na naš zadnji današnji dvatisočak se prične skozi ruševje brez prave poti, kar je bilo precej boleče in dokaj zoprno (bili smo vsi popraskani od vej in iglic).

Zadnjih dvajset minut hoje pa poteka po lepi manjzahtevni plezalni poti, vse do vrha Ogradov. Na vrhu smo prvič danes srečali malo večje število planincev.

Ugotovili smo, da so člani nekega štajerskega planinskega društva, ki se nikakor ne morejo zediniti glede pozicije nekega vrha v daljavi. "Uh bejžmo mi hitr naprej jest jih mam pouhn k..." je rekel Čevl in že smo jo mahali v dolino.

Sicer dobro zastavljena pot do avtomobila, se nam je ponesrečila, saj smo zgrešili odcep za Planino Blato, ter po daljši poti preko Planine pri Jezeru vseeno vsi dodobra utrujeni, prepoteni in ožgani od sonca končno prispeli na naš cilj.

Še obvezno kosilo, obnova ture in že smo se peljali proti Ljubljani.

Spisal Robi

Ni komentarjev:

Objava komentarja