PD Rašica
udeleženci: Leopold, Milena, Matjaž, Gašper, Alenka, Marko, Tomaž, Miro, Branko, Marjan
1. dan
Pfelders / Plan 1.628 m,
Zwickauer Hütte / Rifugio Plan 2.979 m
trajanje: 4 h 30 min
višinska razlika: cca 1.350 m
dolžina: 6,1 km
Cilj letošnjega poletnega vodniškega izleta so bile Ötztalske Alpe, ena izmed večjih in višjih gorskih skupin Vzhodnih Alp. Tako so njena značilnost, poleg številnih tritisočakov, predvsem obširni ledeniki, kakor tudi mnoga ledeniška jezera.
Gorniška skupina je bila v teh koncih že večkrat,
med drugim tudi na najvišjem vrhu skupine Wildspitze. Mi smo se tokrat podali na sončno stran, Južno Tirolsko, italijansko Alto Adige. Ker smo imeli ambiciozne načrte, smo se že ob 3. uri odpeljali iz Šentvida.
V smeri Lienza nas je še spremljal dež, ki pa je proti zahodu vedno bolj slabel. Brennersko avtocesto zapustimo v Sterzingu, na prelazu Jaufenpass pa nas že pozdravi sonce. Še urico vožnje je trajala vožnja po ovinkasti cesti do našega izhodišča Pfelders.
Ker imamo v načrtu velikopotezno štiridnevno krožno turo, so nahrbtniki kar težki. Še pred planino Schneidalm nas ujamejo prve dežne kaplje, zato se ne zadržimo dolgo. V nadaljevanju poti nas spremlja koza s planine, verjetno ji vzbujamo vtis, da bi se lahko izgubili.
Pri značilnem križu pa smo ugotovili, da ji je šlo samo za medijsko pozornost, saj nam je paparazzom pozirala kot kakšna Diva. Sramežljivo sonce je poskušalo pregnati občasen dež, toda oblaki so bili uspešnejši.
Tako smo v zgodnjih popoldanskih urah dospeli do prijazne koče Zwickauer Hütte. Časovnica iz doline do koče je 4 h 20. Razmere za nadaljevanje pa niso bile dobre. Poleg vetra in megle bi znal biti največji problem novozapadli sneg, saj je pot v nadaljevanju zahtevna, strma, mestoma zavarovana z jeklenico.
Ključno mesto je kratek, izpostavljen detajl v grebenu tik pod vrhom. Vetru tokrat žal ni uspelo v celoti pregnati oblakov hladne fronte. Je pa odpihnil sanje o košarkarskem finalu, kakor tudi naš cilj prvega dne, Hinterer Seelenkogel (3.489 m).
V koči so nas pogostili z izvrstno večerjo, pravo prijetno presenečenje pa je sledilo kasneje. Prijazen oskrbnik Heinz na kitari in pevka Emily sta nam priredila pravi večerni koncert. Emily, študentka muzikologije je še posebej blestela v interpretaciji pesmi Cohenove izvedbe Hallelujah.
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Stettiner Hütte / Rifugio Petrarca 2.875 m,
Hochwilde / L'Altissima 3.480 m
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1.250 m
dolžina: 13,6 km
Petek je bil dan velikih pričakovanj. Ne le za najboljšo športno plezalko na svetu, pač pa tudi za nas, šodrovce. Čakala nas je namreč kraljevska etapa in lepo vreme.
Če smo zjutraj pri koči še pogledovali proti križu na vrhu, je vendarle odločilo dejstvo, da bo sneg v popoldanskem času večinoma izginil, saj pristop na vrh poteka po južni strani gore.
Predvsem pa bi časovno trajalo 11-12 ur in bi lahko ostali brez vsega. Vsekakor bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Časovnica do sosednje koče je 4 ure.
Panoramska pot je izjemno slikovita, s čudovitimi pogledi na gorsko podskupino Texelgruppe. V začetnem delu se za nekaj sto metrov spusti. Kasneje preči strma južna pobočja, se večkrat spusti in dvigne.
Pazljivo prečimo številne zasnežene grape in gorske potočke. Kasneje se ji pridruži široka mulatjera, ki poteka po dolini mimo planine Lazinser Alm in je priljubljen cilj gorskih kolesarjev.
Pri koči Stettiner Hütte, ki leži nekaj metrov pod sedlom Eisjöchl ( 2.895m ), naredimo daljši odmor. Oziroma bolje, kar je od koče ostalo. V februarju 2014 jo je namreč močno poškodoval plaz, nova koča pa bo odprta leta 2022.
V neposredni bližini so domačini zasilno postavili sedem lično opremljenih lesenih kočic, kjer lahko prenoči 40 planincev. Pogumno in z lahkimi nahrbtniki poiščemo vstop na pot Hans-Grützmacher-Weg. V začetku je speljana po južnih strmih pobočjih in spada v kategorijo »Gletscherfrei«.
Pri napredovanju so v pomoč redke jeklenice, največ je prostega poplezavanja. Pri prečenju izpostavljene police je zaradi ostankov sicer južnega snega potrebna dodatna previdnost. Kmalu dosežemo glavni greben, ki nas pripelje na razgleden južni, glavni vrh.
Ker je vreme prijetno, naredimo daljši odmor. Sestopimo po poti vzpona, vmes pa ujamemo signal z novico o zlati medalji. V neposredni bližini novozgrajene koče leži zasilna kuhinja z jedilnico. Kljub skromni opremljenosti nas pričaka izvrstna večerja.
Vesela družba pri sosednji mizi se zabava ob glasbi Oberkrainerjev, njihova ( naša ) glasba, a ne zgolj Avsenikov, je v teh krajih izjemno priljubljena. Nazdravimo seveda tudi mi; kraljevi turi in zlati medalji.
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
Jochannesscharte / Forcella Giovanni 2.854 m,
Lodner Hütte / Rifugio Cima Fiammante 2.262 m,
Roteck 3.337 m
trajanje: 9 h 40 min
višinska razlika: cca 1.300 m
dolžina: 14,8 km
Tudi za soboto smo imeli v načrtu razgibano turo. Od koče v nekaj minutah dosežemo sedlo Eisjöchl. Na sedlu izberemo pot za Lodner Hütte. Ta se spusti za 200m v moreno umirajočega ledenika Grubferners.
Proti zahodu nas pozdravlja sončna piramida Similaun, naša pot pa zavije v megleno, drobljivo, strmo, gruščnato grapo, zavarovano z verigami, ki nas pripelje skozi navidezno neprehodno ostenje na škrbino Johannesscharte.
Kasneje, zvečer, nam prijazen oskrbnik v koči Lodner Hütte pokaže fotografijo iz leta 1955, kjer je škrbina še z obeh strani skoraj do vrha v objemu ledenika. Tudi sestop s škrbine je strm, zavarovan z verigami.
Do lažjega, travnatega pobočja je potrebno še pazljivo sestopiti preko izpostavljenega skalnatega grebena. Po treh urah, preko številnih potočkov dosežemo kočo. Vremenska napoved je bila sicer ugodna, vendar nam dejansko stanje ( megla in oblaki ) ne vliva veliko optimizma.
Opogumi nas oskrbnik, da padavine niso napovedane, zato pustimo del opreme v koči in zagrizemo v strme trave nad kočo. Srečamo pastirja, ki popravlja ograjo na pašniku in skupinico hitrih gornikov, ki so že sestopali.
Višje, na skalni rami se opremimo s čeladami, saj strmina vse bolj narašča. Kmalu dosežemo vzhodni greben, kjer nas čaka ključno mesto. Izpostavljen greben, zavarovan z verigami se na kratko spusti v škrbino in ponovno strmo vzpne.
Kljub zanesljivim varovalom, težavnost povečajo spolzke verige, vsaj oprijem na granitnih skalah je dober. V najstrmejšem delu je potrebno prestopiti kamin, težavnost pa se s tem konča. Greben postane širok in položen, tu tudi poleti vztraja sneg, ki pa ga steza obide.
V nekaj korakih dosežemo Roteck ( 3.337m ), najvišji vrh gorske podskupine Texelgruppe in istoimenskega naravnega parka. Na hitro opravimo s fotografiranjem in sestopimo čez škrbino.
Na skalni izravnavi si privoščimo daljšo pavzo, na žalost brez razgledov, a na trenutke se vendar odprejo globoki pogledi pod nami. Sestopimo do koče, kjer prenočimo.
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Tomaž, 3. dan
Relive, 3. dan
4. dan
Halsljoch / Passo di Lazins 2.808 m,
Milchseescharte / Forcella dei Laghi 2.698 m,
Spronser Joch / Frrcella Sopranes 2.581 m,
Faltschnaljöchl 2.417 m,
Faltschnalalm 1.871 m
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 900 m
dolžina: 17,9 m
V noči na nedeljo in nedeljo dopoldan je bil napovedan prehod hladne fronte. Že v soboto po večerji je bilo v igri več scenarijev, od bolj, do malo manj optimističnih variant sestopa do izhodišča, vendar nobena krajša od 5 do 6 ur.
Ponoči je nalivalo na polno, do jutra pa je dež ponehal. Kljub temu smo začeli v dvomih. Prečili smo številne potoke, vode je bilo v izobilju. Proti sedlu Halsljoch se je še celo toliko zjasnilo, da smo videli naš sobotni vrh, Roteck.
Sedlo povezuje dva vrhova, Lazinser Rötelspitze in
Tschigat, hišno goro Merana, ki jo je gorniška skupina obiskala leta 2014. Vreme je zdržalo, zato smo nadaljevali v smeri škrbine Milchseescharte. Pot je speljana čez razmetane granitne skale in bloke.
V megli je težko sledljiva, predvsem zaradi dejstva, da je markirana v obratno smer, možicev pa nobenih. Malo pred sedlom stoji bivak Guido – Lammer. S sedla je nadaljevanje bolj zahtevno, prehode olajšujejo verige, ki pa so spričo nočnega dežja in megle sitno spolzke.
V slabe pol ure sestopimo do dvojnega jezera Milchsee, prvega od naravne znamenitosti naravnega parka Texelgruppe, ledeniških jezer Spronser Seen. Največja skupina visokogorskih jezer Vzhodnih Alp šteje deset jezer, s skupno površino 30 ha, ki ležijo na nadmorski višini od 2.117 m do 2.589 m.
Pot smo nadaljevali mimo jezer Langsee, Grünsee, Schiefersee ter se nad Kesselsee vzpeli na sedlo Spronser Joch. Sledil je še spust v dolino. Zvozili smo jo brez padavin, deležni smo bili celo pogledov na najvišje vrhove.
Nekako v bližini sedla Faltschnaljöchl nam je začel zaostajati Tomaž. Seveda smo ga počakali. Razgovoril se je s skupinico domačih gornikov, ki so ga prepoznali z bloga. Takoj smo obrnili na šalo, da bo nekega dne dobil še celo kanclerjevo čestitko.
Zadnji cilj je bil najslajši. Na planini Faltschnalalm smo naredili daljši odmor in tudi analizo ture. Cesarskemu pražencu se pač nismo mogli upreti.
V slabe pol ure smo bili po štirih dneh spet pri avtih. Eni v Naklem, drugi v Šentvidu smo še v poznem nedeljskem večeru zaključili prijetno potepanje po Južni Tirolski.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Tomaž, 4. dan
Relive, 4. dan
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Ni komentarjev:
Objavite komentar