Dolomiti, 19. - 22.8.2021

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Silva, Polde, Katarina, Gašper, Damjana, Marko, Vasja, Anja, Milena, Marjan, Klavdija, Katja, Tomaž, Deja, Miro, Matjaž, Nataša

1. dan
Peitlerkofel / Sass de Putia 2.875 m,
Kleiner Peitlerkofel 2.813 m,
Schlüterhütte / Rifugio Genova al Passo Poma 2.306 m
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1.200 m


Takoj po Pelmu in Marmoladi so že bili na vrsti novi Dolomiti. V četrtek ob 4h zjutraj smo se po severni varianti odpravili na pot.

Slabih pet ur smo potrebovali do sedla s tremi imeni, nemško Würzjoch, italijansko Passo delle Erbe in ladinsko Jü de Börz.

V dolinah okoli skupine Sella namreč živi ladinska manjšina. Ladinski jezik je eden od retoromanskih jezikov in je nastal po romanizaciji Alp leta 15 pr.n.št. Ladinsko danes govori približno 30.000 ljudi.

Mi smo imeli na sedlu izhodišče za prvo turo, na Peitlerkofel oziroma Sass de Putia. Gora se strmo dviga nad prelazom, zato je pristop z nasprotne, južne strani.

Do tja vodita krajša zahodna pot in daljša vzhodna. Mi smo izbrali to daljšo pot. Izkazala se je za atraktivno in razgledno. Tri ure smo potrebovali do ponovne združitve z zahodno potjo na Peitlerscharte /  Forcella di Putia (2.361 m).

Tu je tudi odcep za naskok na vrh in odcep do koče v kateri bomo prespali. Po uri in pol vzpenjanja med travniki in kasneje skalami, smo prispeli do naslednjega razcepa med glavnim in malim Peitlerkoflom.

Na glavnega gre od tu lahka ferata, težavnosti A/B. Dvajset minut smo rabili do zelo razglednega vrha. Tri četrt ure smo uživali na vrhu nato pa sestopili do razpotja pod ferato in skočili še na Kleiner Peitlerkofel.

Sledil je sestop nazaj do sedla Peitlerscharte. Od tu smo potrebovali še pol ure do naše koče Schlüterhütte. Koča se je izkazala za zelo prijetno, z izvrstno hrano.


 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan
Rifugio Lagazuoi 2.752 m,
Lagazuoi Pizzo 2.778 m,
Rifugio Auronzo 2.320 m
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 15 km


Zjutraj smo zapustili kočo in se sprehodili do sedla Peitlerscharte. Po zahodni varianti smo obšli Peitlerkofel in se vrnili do parkiranih kombijev na sedlu Würzjoch. S tem smo zaključili naše pohajkovanje v dolomitski skupini Puez-Odle.

Zapeljale smo se v dolino Badia in naprej do prelazov Valparola in Falzarego. Malo nad Falzaregom smo našli dve parkirni mesti. Naš cilj je bil vrh Lagazuoi Pizo v skupini Fanes.

Na vrh vodi več poti, mi smo izbrali tisto skozi tunele. Tuneli so del avstrijskih položajev iz prve svetovne. Hkrati so jih spodkopavali in minirali tudi Italijani.


Ostal je labirint rovov in prehodov in mi smo glavni rov sprva zgrešili in zašli na zahodni stranski del. Na ta način smo videli bistveno več a pri tem izgubili enega udeleženca, ki je zaostal, nato pa edini vstopil v pravi rov. 

No tudi mi smo ta rov naposled našli. Gre za fascinantni tunel v gori, kjer se dvigneš za slabih 300 višinskih metrov. Brez baterijske svetilke gre tu bolj težko, saj ima tunel oziroma rov le nekaj oken na celi dolžini. 

Rov se konča kakšnih 100 višinskih metrov pod kočo Lagazuoi. Zanimivo je, da gre večina obiskovalcev v obratni smeri kot smo šli mi. Do koče Lagazuoi jih pripelje gondola s prelaza Falzarego in potem gredo navzdol peš skozi rove.

Mi smo se pri koči srečali z udeležencem, ki mu kako uro ni bilo najbolj jasno kje nas je izgubil. Skupaj smo nadaljevali do vrha Lagazuoi Pizo. Razgledi za bogove, med drugim tudi na Piz dles Cunturines, ki smo ga obiskali leta 2013.

Po razgledovanju smo se vrnili do koče in po pavzi sestopili po normalni poti. Pot gre najprej v smeri Tofan, ki smo jih spoznali leta 2018.

Nato se pot obrne proti Falzaregu in po prihodu do kombijev se nam je že mudilo naprej. Čakala nas je namreč še ura vožnje do naše naslednje koče. Preko Cortine d'Ampezzo, sedla Tre Croci in jezera Misurina smo se pripeljali do koče Auronzo.

Do koče prideš z avtom, kar ima prednosti in slabosti. Slabosti se potencirajo, če je koča sredi Sekstenskih Dolomitov in pod svetovno znanimi Tremi Cinami. Potem imaš ljudi tudi, če se ne trudiš preveč in strežeš mrzlo hrano.

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive, Schlüterhütte

 Relive, Lagazoi Pizo

 

3. dan
Rifugio Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte 2.405 m,
Lastron dei Scarperi / Schusterplatte 2.957 m
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1.200 m
dolžina: 18 km


A mi nismo bili na kulinaričnemu izletu. Naš cilj so bila gorniška doživetja in ta dan nas je čakala brezpotna dogodivščina. Najprej sprehod na sedlo Forcella Lavaredo / Paternsattel. Če je vreme, se tu začnejo nori razgledi na Tri Cine.

In vreme je bilo zjutraj brez oblačka. Ves čas nekako obrnjeni nazaj smo prispeli do koče Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte. Poprosili smo nekoga da nas slika z Tremi Cinami v ozadju in dobili še selfi njegovega prsta.

Zaradi lepega vremena je bilo vse polno pohodnikov. Zavili smo na neoznačeno pot proti Lastron dei Scarperi in bilo je kot bi odrezal. Množic ni bilo več, srečali smo le peščico ljudi.

Pot se kmalu spusti do melišča po katerem smo se vzpenjali do skalnih stopenj. Tu je potrebno malo poplezavati, vse do razcepa za Schusterplatte levo in Crodon di San Candido desno.

Zavili smo levo in čez nekaj skalnih detajlov dosegli vršno planoto. Eni so planoto primerjali z luninim površjem, drugi s plažo. Na tej plaži smo uživali kar nekaj časa.

Poleg nas sta bila na vrhu le še dva Italijana, ki smo ju prosili, da nas fotografirata. Uspelo je brez prsta v objektivu.

Sestopili smo po poti pristopa in se pri koči Locatelli vrnili v svet nepreglednih množic. Kljub temu smo si pri koči privoščili daljši postanek. Eni za pivo, drugi za ogled dveh jezerc pod kočo.

V nadaljevanju nismo šli direktno nazaj, čez Forcella Lavaredo. Namesto tega smo šli okoli Treh Cin. Pot se precej spusti, potem pa se precej vleče, da prideš okoli. Po dobrih 8-ih urah in pol smo končali s kraljevsko turo.

Preostanek popoldneva smo preživeli na terasi naše koče.

Fotografije Tomaž, 3. dan

Relive, 3.dan

4. dan
Monte Paterno / Paternkofel 2.744 m
Rifugio Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte 2.405 m


Za zadnji dan smo si omislili klasiko Sekstenskih Dolomitov, Monte Paterno. Imeli smo najslabšo vremensko napoved na izletu. A tura na Paterno ni dolga in računali smo, da bomo nazaj v koči Auronzo pred popoldanskim dežjem.

Paterna smo se lotili obratno kot je to morda običajno, začeli smo na Forcella Lavaredo. Po izpostavljenih policah smo prišli na južni greben. Vse čas smo imeli direkten razgled na Tri Cine, toliko bolj, ker je bilo še jutro in se vreme še ni pokvarilo.

Spustili smo se na vzhodno stran in po njej povzpeli na ozko sedlo Forcella del Camoscio / Gamsscharte (2.650 m). Tu smo vstopili v ferato Innerkofler-De Luca.

Ferata je ime dobila po dveh gorskih vodnikih iz pred prve svetovne vojne, Avstrijcu Seppu Innerkoflerju in Italijanu Renu De Luci. Pred vojno prijatelja, med vojno pa na nasprotnih straneh.

Enota v kateri je bil De Luca je prav pri poskusu zavzetja Monte Paterna ubila Innerkoflerja. Kasneje je v bojih prve svetovne vojne padel tudi De Luca.

Od sedla proti vrhu gre najbolj izpostavljen del ferate. Varianti sta dve, desna za gor in leva za dol. Ob združitvi obeh variant je ferate konec in čakalo nas je le še poplezavanje do vrha.

Na vrhu je stičišče treh ošiljenih grebenov, južnega, vzhodnega in severnega. Čez vrh gre tudi meja med italijanskima deželama Južna Tirolska in Veneto. Meja se na zahodu nadaljuje čez Tri Cine.

Se je pa vreme na vrhu že vidno slabšalo, zato se prav dolgo nismo zadrževali. Sestopili smo po levi varianti, ki dosega tudi najvišjo težavnost celotne ferate, B/C.

Na sedlu Forcella del Camoscio smo se usmerili na severno stran ferate in šele tu naleteli na večje število drugih pohodnikov. Spet smo hodili po tunelih,  iz 1. svetovne vojne.

Najdaljši rov, Galleria Paterna je dolg 300 metrov in v njem hodiš v popolni temi. Spet smo prišli do koče Locatelli in se po postanku vrnili do našega izhodišča, koče Auronzo.


Spakirali smo se v kombija in odpeljali. Po nekaj minutah je že deževalo. Prav dobro se nam je tole izšlo. Za nameček smo bili dovolj zgodni še za postanek v tovarniški trgovini napolitank v Sillianu.

Po povratku v Slovenijo pa smo se ustavili še v gostilni Gala In v Lescah. Zelo lep izlet nam je uspel.
 
 

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Relive, 4. dan

Fotografije Matjaž

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

 

 

  


Ni komentarjev:

Objavite komentar