udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Leopold, Sašo, Gašper, Stojan, Marko, Roman, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Matjaž
1. dan
Weissmieshütte 2.726 m,
Berghütte Hohsaas 3.142 m
trajanje: 2 h 50 min
višinska razlika: cca 800 m
dolžina: 4,4 km
Weissmies in Lagginhorn sta bila prvič v planu že leta 2015. A vreme nam je takrat ponagajalo in tako sta počakala vse do letos. Plan je bil konkreten, trije dnevi, dva štiritisočaka.
Imeli smo celo dva termina, prvega z rezervacijo v Hohsaas in drugega, konec julija z rezervacijo v Weissmieshütte. Ko se je odprava bližala in bilo jasno, da bo uspel prvi termin, smo drugo rezervacijo stornirali in se v petek ob 4h zjutraj odpravili na pot.
Preko Milana, kjer vedno ujameš vsaj manjši zastoj, smo se zapeljali proti prelazu Simplon. Pod njim smo brez problemov prečkali švicarsko mejo in si na prelazu pretegnili noge. Kar mraz je bilo na 2.005 metrih, 12 °C, kar je bila posledica četrtkovega prehoda hladne fronte.
Zapeljali smo se naprej, v dolino reke Rone, do mest Brig in Visp, ter zavili v dolino Vispertal, ki se višje v kraju Stalden cepi na dolini Mattertal in Saastal. Obe dolini obkroža največja koncentracija štiritisočakov v Alpah, saj je tu kar 38 od 82 alpskih štiritisočakov.
Mi smo zavili v Saastal, dolino, ki je najbolj poznana po smučarskem središču Saas-Fee. Zapeljali smo se do vasice Saas-Grund in parkirali na parkirišču ob gondoli Hohsaas. Gre za sistem dveh gondol z vmesno postajo na Kreuzbodnu.
Mi smo si omislili vožnjo na Kreuzboden (2.400 m), našo prtljago pa smo poslali na Hohsaas (3.142 m).V maniri izletnikov smo se eni brez nahrbtnika, drugi pa z majhnim, odpravili na Hohsaas. Vmes smo se ustavili v Weissmieshütte in si privoščili pavzo, kjer smo nazdravili moji dvajseti obletnici hribovske kariere.
Nadaljevali smo naprej in uživali v razgledih na drugo stran, na masiva Monte Rosa z devetimi štiritisočaki in Mischabel z 11 štiritisočaki. To sta drugi in tretji najvišji masiv Alp. Videla sta se tudi kralja obeh masivov, Dufourspitze (4.634 m), najvišja gora Švice na meji z Italijo in Dom (4.545 m), najvišja gora, ki je v celoti v Švici.
Tudi mi smo že bili na masivu Mischabel, na
Nadelhorn, leta 2009 Lepo smo napredovali in počasi prišli na četrtkov sneg. Tudi Lagginhorn je bil poprhan s snegom, zato pade odločitev, da gremo jutri na Weissmies.
Ob našem prihodu na Hohsaas gondola ni več obratovala, naša prtljaga pa je na zgornji postaji čakala na nas. Od zgornje postaje je do koče Hohsaas le nekaj metrov in tako smo zaključili izletniški pohod.
Koča je prijetna in moderna, letnik 2006. Hrana, kot smo spoznali kasneje, pa zelo okusna. Med večerjo smo določili navezi za naslednji dan in kmalu odšli k počitku.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2. dan
Weissmies 4.026 m,
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 980 m
dolžina: 7,8 km
Zajtrk ob pol petih zjutraj. Po njem pa začetek ture. Toliko se je že zdanilo, da lučk nismo rabili. Hitro smo bili pri ledeniku in formirali ledeniški navezi. Seveda nismo bili edini, kar nekaj navez je bilo že pred nami, za nami so prihajale nove. Sneg je bil idealen, rahlo pomrznjen in dereze so lepo prijemale.
Počasi smo napredovali in prišli do strmejšega dela ledenika. Tu gaz poišče prehode med ledeniškimi razpokami in seraki. Precej impozantno je vse skupaj, ali pa strašljivo, kakor vzameš.
Višje kot smo bili, bolj so se odpirali razgledi. Na severu so se odpirale Bernske Alpe in izstopajoči piramidasti Bietschhorn (3,934 m), ki ga morda kdo zamenja za Matterhorn.
Na sedlu med zahodnim predvrhom in vrhom smo ujeli jutranje sonce, ki nas je spremljalo do vrha. Po planu, pred 10. uro dopoldan, smo že stali na vrhu Weissmiesa, 4.026 nad morjem.
Vreme in vidljivost izjemna. Na vzhodu so se videle Urnske Alpe, z najvišjim Dammastockom.
Tu smo bili leta 2009. Pa Finsteraarhorn, najvišji vrh Bernskih Alp in pred njim Aletschgletscher, najdaljši ledenik Alp,
kjer smo bili leta 2008.
Na zahod smo videli le masiva Monte Rosa in Mischabel, ki sta nam zakrivala Matterhorn in Mont Blanc. Le Weisshorn je kukal zadaj in
Bishorn, na katerem smo bili leta 2012. Na jugu nam je nizka oblačnost zakrivala Padsko nižino, sicer bi morda videli Milano.
Kot rečeno, nismo bili sami. Bili so Švicarji, Poljaki, Nizozemci, Weissmies je precej poznan in zaradi žičnice tudi precej obljuden. Počasi smo sestopili in hitro ugotovili, da manjka en nahrbtnik. Zadnji iz zadnje naveze se je vrnil ponj, bilo pa bi sitno, če bi to ugotovili kje nižje.
Pri sestopu je malo sitno tudi srečevanje navez, ki se šele vzpenjajo. Vseeno smo bili kar hitri in že pred eno uro popoldan končali s turo. Privoščili smo si zasluženo pivo in počitek do večerje.
Po večerji smo naredili plan za naskok na Lagginhorn in se dogovorili za zajtrk ob 4h oziroma ob 7h za dva, ki sta se odločila, da bosta namesto Lagginhorna imela bolj lagano.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Srečko, 2. dan
Relive, 2. dan
3. dan
greben Lagginhorna cca 3.500 m
trajanje: 5 h 40 min
višinska razlika: 700 m
dolžina 6,6 km
Pred zajtrkom je čudno žvižgalo okoli koče. A ni pihal samo veter, ponoči je vrglo tudi kak centimeter snega, kar je obetalo pester vzpon na skalni Lagginhorn.
Oskrbnik je pri zajtrku zatrjeval, da sneg ne predstavlja nobenega problema za vzpon, a čisto prepričani nismo bili. Ker smo startali pol ure prej kot prejšnji dan, smo na začetku hodili z lučkami.
Tudi na poti na Lagginhorn nismo bili sami, pred sabo in za sabo smo videli druge lučke. Kmalu smo prišli do skalne stopnje. Tu se sneg ni prijel in poplezali smo do snežišča nad stopnjo.
Snežišče vodi proti grebenu Lagginhorna, gre v bistvu za ledenik brez razpok in formiranje navez tu ni potrebno. Ko smo prišli do konca snežišča smo se odločili, da dereze in cepine obdržimo, saj je bilo na skalah nekaj centimetrov snega.
Plezali smo po zasneženih skalah, težavnost je bila med I. in II. in počasi smo se začeli spraševati o tem ali bomo vse skupaj s sestopom opravili v razumnem času. Kmalu se je enemu udeležencu zlomila dereza in odločil se je, da preneha z vzponom.
Tudi računica ni bila obetavna, na vrhu ne bomo pred 10. uro, sestop bo trajal vsaj toliko kot vzpon, raje več in to pomeni, da bomo ogrozili našo zadnjo gondolo ob 16:15. Če jo zamudimo nas čaka 1600 m sestopa z vso opremo, tudi tisto, ki smo jo pustili v koči.
Odločili smo se, da vzpon prekinemo in misel na vrh opustimo. Rekli smo si, Laggin smo dosegli, Horn pa pustimo za drugič. Sestop je hitro pokazal pravilnost naše odločitve. Skupina 12-ih je po s snegom prekritih granitnih ploščah sestopala zelo počasi, bistveno dlje kot smo se vzpenjali.
Prišli smo nazaj na snežišče in na njem zavili po drugi poti. Izognili smo se skalni stopnji, ki je bila v najtežjem delu mokra in sestopili po snežišču po poti proti Weissmieshütte. Dvesto metrov nižje smo prišli pot in se vzpeli do naše koče.
Privoščili smo si daljšo pavzo, spakirali in se z gondolo odpeljali v dolino. Ob pol enih smo se vsedli v kombija in odpeljali. Prva postaja je bil McDonald's v Brigu, kjer smo se okrepčali za na pot.
In potem vožnja domov. Vse do finala Italija : Anglija, ki smo ga že gledali doma. Lep izlet nam je uspel.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Srečko, 3. dan
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Relive, 3. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar