Zadnji večer pred turo, za katero je sprva kazalo, da jo bo opravilo manjše število udeležencev, se je v ekipo prijavilo še nekaj članov in tako je celotna zasedba štela 11 udeležencev.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali v kafiču kamniškega OMV, kjer se je, ob pretegovanju in srebanju kave, pričakalo zamudniško Ljubljansko trojico. Ker nas je čakal dolg dan, smo jo takoj, ko so bili vsi udeleženci zbrani, mahnili proti Logarski dolini. Cesta se je vila ob vznožju Velike planine proti Lučam in nato v vas Rogovilec, kjer smo razsedlali jeklene konjičke in se po glavni cesti napotili proti tabli ključavničarstvo Klemenšek.
Tu smo odvili desno po stezi, ki nas je vodila v strm gozd, v katerem smo nekateri pošteno lovili sapo, spet drugi pa so z lahkoto premagovali začetno strmino.
Ob poti pa smo si med globokim sopihanjem lahko ogledali še takšne in drugačne zanimivosti
Da se sopihanje splača je bilo jasno takoj, ko smo prispeli do kmetije Tolstovršnika, kjer se nam je odkril prelep razgled na Solčavo in Olševo. Ko smo se ozrli nazaj, pa se je za nami bohotil še čudoviti vrh Ojstrice.
Na desni strani smo se že spogledovali z Raduho, vendar le za kratek čas, saj smo kmalu spet zavili na strmo gozdno pot, ki nas je preko planine Javorje vodila do koče na Grohatu. Kot se za voluharsko ekipo spodobi smo tudi tokrat poskrbeli za krajši postanek, ki je bil po godu predvsem kadilskemu delu ekipe. Ob burnem klepetu smo namreč zgrešili markacijo in jo po liniji najmanjšega odpora mahnili namesto desno v strmino, naravnost po ravnini. K sreči je Tomažu že zrasla trda koža, tako, da mu je kljub vsem ˝blažjim˝ provokacijam, tudi tokrat uspelo ohraniti mirno kri ?
Skoncentrirano spremljanje markacij v nadaljevanju poti, nas je pripeljalo do koče na Grohatu, kjer so nam postregli z odlično turško kavico, ki je bila lepo po domače, postrežena kar v đezvi.
Prebujeni in polni novih moči smo se odpravili naprej proti plezalnemu delu Raduhe, kjer smo si pred vzponom po klinih in zajlah nataknili čelade… no ja… ali podobne zaščitna pokrivala. Ker je bil nabor le teh zelo pester... zajemal je namreč alpinistične, rudarske, kolesarske in celo mestne (štrikana kapa) čelade, smo se pred vzponom pošteno nasmejali.
Pot v tem delu je nekaterim strahopetnejšim in nevajenim tovrstnih podvigov pognala strah v kosti, spet drugi pa so pokazali pravo gamsovsko hrabrost. Vsem skupaj je tako ali drugače uspelo priti do razpotja, od katerega smo po 5 minutah lahkega vzpona prispeli na vrh Radohe.
Ponovno ganjeni ob prelepem razgledu na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, Olševe, Pece, Uršlje gore, Travnika ter ostalih vrhov nad osrednjim delom reke Savinje, smo z užitkom zagrizli v naše sendviče in se prepustili predstavi Raduhških kavk.
Seveda se nekateri niso mogli vzdržati komentarjev, ob kreganju kavk in ugotavljanju katera kavka je moškega in katera ženskega spola… no, ker je bilo potrebno reči bobu bob,,,so veleumi ugotovili, da je seveda glasnejša kavka samica.
Ko smo si oddahnili in ožigosali knjižice, smo jo mahnili po drugi strani do koče na Loki, kjer nam je bil ˝dovoljen˝ pol urni postanek, ki smo ga izkoristili za osvežitev s hmeljem. Nato smo švignili naprej proti Snežni jami, kamor smo prispeli po cca. 40ih minutah hoje.
Snežna jama, ki leži na JZ pobočju Raduhe je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji, katere starost se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Ob vstopu v jamo smo prijazni gospodični plačali 10€ in se nato z gospodom jamarjem odpravili na 650m dolg jamarski pohod. Pred vhodom v jamo smo dobili v roke še karbidovke, s katerimi smo nemalokrat skoraj skurili kakšen kos oblačila.
Poleg prečudovitih stalagmitov in stalaktitov, se snežna jama ponaša s kar nekaj zanimivostmi. Ena od teh je zagotovo odkritje zoba morskega psa. Kot je pogruntal Robi, je imel stric pes verjetno tukaj zobozdravnika ? V jami pa so našli tudi okostje jamskega medveda ter endemične jamske hrošče, ki živijo samo v tej jami... Po debeli uri sprehoda in vsrkavanja zanimivih informacij smo prišli do konca turističnega dela jame, kjer nam je prijazni gospod jamar postregel še s šnopčkom.
Dobre volje smo se vrnili proti vhodu v jamo in se na hitro okrepčali še s preostanki dobrot, ki smo jih nosili v ruzakih.
Ker je bila ura že pozna, pot pa še dolga, smo po kratkem premoru nadaljevali pot v dolino, kjer pa smo, nekateri že vidno opešani in slabih kolen, nekako le zvozili strmino. Ker se je gospod vodnik, za razliko od nekaterih, zavedal poti, ki nas še čaka, je ob počasnem ritmu nekaterih udeležencev, po profesorsko zaropotal in zahteval, da vsi udeleženci ujamemo isti ritem. V Rogovilec smo prispeli okoli osme ure in se nato odpravili na zaslužen pirček + vročo čokolado v eno od sprotnih oštarij.
Preden smo se razšli pa smo razglasili še snežno kraljico ter mistra snežne jame, ki je naziv dobil predvsem po zaslugi prelepih gorskih oblačil.
Ocena celotnega podviga: odlično 5.
Spisala Tinka
Tu smo odvili desno po stezi, ki nas je vodila v strm gozd, v katerem smo nekateri pošteno lovili sapo, spet drugi pa so z lahkoto premagovali začetno strmino. 
Tukaj smo že priča lahkotnemu prehodu iz Šarota prek Tomaža v gospoda Vodnika.
OdgovoriIzbriši