Mangart, 31.3.2012

Mangartska koča na Mangartskem sedlu 1906 m,
Mangart 2679 m

udeleženci: Marjan, Nataša, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 9h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Tokrat sem se priključil Marjanovi hribovski družbi na zimskem vzponu na Mangart. Plan je bil vzpon po zelo strmi grapi, recimo ji centralna grapa in sestop po zimski grapi. Zavedali pa smo se da snega morda ne bo dovolj in bomo morali vse opraviti po italjanski poti.

Ob 5h zjutraj smo se dobili pred biljardnico Kaval in se odpeljali proti Gorenjski. Šlo je za bolj špartansko vrijanto, brez jutranje kave, ki jo ta družbica ne prakticira. Bolj so vajeni Nevenkinih kavnih bombonov, ki smo jih vajeni tudi iz gorniške skupine in s katerimi je Nevenka bojda okužila Marjana z virozo  na turi na Veliki Hlebec in Grintovec nad Mangartsko planino tri tedne nazaj in sta potem oba manjkala na turi gorniške skupine na Bartelmann.

Čez Trbiž in Predel smo prišli do ceste na Mangartsko sedlo in parkirali pred prvim predorom. Za tem predorom cesta zaradi snežnih flik že ni več prevozna, markirana pot po kateri smo šli proti sedlu pa je bila povsem kopna. Na sneg so ponovno naleteli pri zadnjem predoru in za njem pri prečenju snežišča ki prekriva cesto prvič sneli cepine z nahrbtnikov.

V uri petnajst smo že dosegli Mangartsko kočo in hitro odbrzeli naprej. Čeprav je bila ura kar zgodnja smo že videli planinca ki je že sestopal. Zvečer sem na hribi.net videl da je bila še tema, ko je začel z vzponom v slovenski smeri.

Pri odcepu za ferato via Italiana pri Malem Rateškem Mangartu smo si nataknili dereze in pasove in malce nejeverno glede snega v grapah odšli po italijanski poti naprej. Centralna grapa je bila dejansko brez snega v spodnjem delu zato smo nadaljevali po italjanski poti.


Po ne najbolj čvrsti prečnici smo prišli okoli do južne strani, kjer smo iskali sneg, da nismo snemali derez. Po 4 urah in tričetrt smo prišli na vrh Mangarta. Vreme super, razgledi fantastični. Na vrhu smo se zadržali debelo uro, nekateri so ugodne razmere izkoristili tudi za trening gimnastike na s strani olimpijskega komiteja sicer nepriznanem orodju.

Z Marjanom in Slavkom smo šli pogledat zimsko grapo, z vrha smo se nekoliko spustili na severno stran, vendar se ni videlo najbolje kako je s snegom in odločili smo se da tudi sestopimo po italjanski poti.Po manjši grapici smo vendarle udarili bližnjico in po že precej južnem snegu v katerem so se delale cokle sestopili nazaj do prečnice.

Naše sledi s pristopa je veter že zapihal, ker pa je bila tu senčna stran, sneg ni bil več južen. Brez težav smo sestopili mimo Malega Rateškega Mangarta, sneli dereze, pospravili cepine in sestopili do koče, kjer smo si spet privoščili daljši postanek.

Sledil je le še sestop do avta in vožnja domov s postankom v Hramu pri Aljažu na Dovjem na analizi ture in planiranju novih podvigov.

Spet krasno preživeta sobota.





Spisal Tomaž





Ni komentarjev:

Objavite komentar