Namesto v službo greva v hribe, hm zaželjeno več takih dni. Na žalost sva zaradi splošne nevarnosti plazov prvotno načrtovano turo na Stol nadomestila z precej lažjo (vsaj mislila sva tako) na Blegoš.
Dobila sva se v Biljardnici kjer sva pred odhodom veselo dražila prisotne delovne ljudi, “aja ti pa delat? Hja kaj čmo, ma sej se mi smilš, …”
Po popiti kavi sva se z precej večjimi egoti skobacala v avto in jo mahnila proti Hotavljam najini izhodiščni točki. Na parkirišču sem si nadel včeraj kupljene gamaše in z Šarotom premleval če bodo lepotni okrasek, ali uporabni del opreme.
Moj planinski kamerad jih je pustil doma, češ to je za pusije, hja pustimo se presenetiti. Sprva je kazalo na lahki snežni vzpon v oblačnem, malce vetrovnem vremenu.
Po približno dvajsetih minutah hoje pa so se stvari počasi pričele komplicirati. Veter je pihal precej močneje in zamedel potko v čedalje globjem snegu. Kmalu sva bila kod pluga, do pasu pod snegom z pobožno željo priti na vrh Blegoša.
Minili sta že dve uri kobacanja v snegu, vrha pa od nikoder. Družno sva približno dvesto višinskih metrov pod vrhom ugotovila, da najino početje nima kakšnega velikega smisla, do kosti sva bila premražena, precej utrujena, Šaro pa po modri odločitvi glede gamaš še premočen. Blegoš naju pač ni hotel, ali po domače “ko j… vrh.
Zaradi precejšnjega vetra in mraza sva kar se da hitro pomalicala, popila čaj, nataknila suhe rokavice in se počasi pričela kobacati nazaj. Pot v dolino je bila precej lažja, saj sva se vračala po najini gazi. V uri in pol sva bila pri avtu, se pregvantala in odpeljala proti domi.
Izlet, ki na začetku ni obetal nič posebnega se je razvil v kondicijsko in psihično precej naporno turo katero si bom za gotovo zapomnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar