Učka, 21.2.2010

Učka, 1396 m

udeleženci: Albina, Ana, Avgust, Bojan G., Bojan V., Damir, Edo, Janez, Janja, Jix, Luka, Mojca, Nives, Primož B., Primož Z., Renata, Robert, Sašo, Tinka, Tomaž, Vasja
 

trajanje: 8h 35min
višinska razlika: cca 1300 m


Prišla je moja prva vodniška tura v PD Rašica, na najvišji vrh Istre, Učko iz Mošćeničke Drage, po isti poti kot sva jo nekoč mahnila s pokojnim Čevlom.

Na turo se je prijavilo kar 20 planincev in en pes, kar kaže na zanimivo destinacijo in seveda na zaupanje v vodnika. Ture se je udeležil celo sam podpredsednik društva, Primož.

Zbrali smo se ob 6h zjutraj pred društvom v Šentvidu in se s petimi avtomobili odpeljali na kavo v Marche na Lomu. Tu smo se dogovorili, da se dobimo pred hrvaško mejo in od tam v gosjem redu odpeljemo do izhodišča.

Ko smo s tremi avtomobili parkirali slabih sto metrov pred mejo v Jelšanah in čakali preostala avta, se je z mejnega prehoda začela policistka dreti da naj se poberemo od tam in da tam nimamo kaj iskati. Potem je na meji še vsakemu avtu priredila lekcijo, grozila s kaznimi in s svojimi neprijaznimi izpadi precej znervirala sicer mirnega Vasjo.

Preostala avta smo tako počakali na prvi pumpi na hrvaški strani in se odpeljali do izhodišča. Ko smo se pripeljali do morja smo prvič zagledali Učko, ki je v snegu in soncu delovala naravnost pravljično.

Ko smo se pripeljali v Mošćeniško Drago, parkiranje na ovinku glavne ceste, ko pred leti, ni bilo več možno zato smo se odpeljali nekoliko višje in nekje na 100 metrih nadmorske višine parkirali avtomobile.

Po vnovičnem čakanju enih te istih, da se pregvantajo in obotavljanju Renate, vzeti gamaše ali ne (ah, pretežke so), smo se podali na pot. Pot je sedaj urejena z belimi markacijami in informacijskimi tablami, imenuje pa se Perunova pot, po Perunu, najvišjemu staroslovanskemu bogu in po vrhu Perun, 881 m, v masivu Učke.

Po slabi uri smo prispeli do majhne zapuščene vasice Trebišća, kjer nas je pričakal svež sneg. V programu ture je bilo tudi testiranje psihične trdnosti udeležencev in po pavzi sem jo prvič testiral z izbiro poti, ki to ni bila. Šarmin je hitro preračunal in že smo bili na pravi poti.

Na poti se je vzpostavila skupinica provokatorjev, ki se je spravila name in mi grozila z nekakšnim vodniškim krstom na vrhu Učke. Med temi provokacijami smo prišli do razpotja kjer je bila tabla za Perun in za Velesov kraj, nobena pa za Učko. 

Katera pot je prava? Seveda sem se med dvema potema odločil za napačno in mahnili smo jo proti Velesovem kraju, ki se je čez čas izkazal za nekašno razgledišče slapov oziroma tolmunčkov in za drugi test psihične trdnosti udeležencev.

Vrnili smo se do razcepa in se usmerili proti Perunu.  Zaradi zmote s potjo so  kasneje zlobni jeziki pripovedovali, da smo prečesali vso Učko. So pa  tolmunčki nekatere tako fascinirali, da so pozabili na provokacije s krstom.

Nadaljevanje hoje nas je kmalu pripeljalo do gozdne ceste in vodnega zbiralnika, kjer smo imeli malico. Po malici je hoja po snegu postala gazenje, okolica pa čedalje bolj idilična. Nekje v zametih je bilo tudi več kot pol metra snega, kar je turo naredilo kondicijsko precej zahtevno in kolona udeležencev se je razbila na dva dela, prva skupina je šla z mano, drugo skupino je vodil Primož.
 
Naslednjo pavzo smo imeli v vasici Mala Učka, kjer očitno nihče ne živi in so samo vikendice, kajti gazili smo skozi celo vas. Vmes smo na sredi vasi počakali na zaostale udeležence, pojavljati pa so se začele ideje da bi obrnili. A ker je bilo vreme odlično, do vrha pa samo za Šmarno goro višine, smo se podali na vrh.

Imeli smo srečo, nekdo je vendarle hodil pred nami po vasi z druge strani in naredil gaz na vrh Učke. Tako smo po 5 urah prišli na Vojak, najvišji vrh Učke. Na razglednem stolpiču smo se razgledovali po okolici in pomalicali. 

Robi si je tokrat za spremembo privoščil slastna rebrca. Vsaj tako so izgledala na hitro. Pomlatil jih je namreč v trenutku in ni bilo časa da bi jih slikali, ali da bi jih komu ponudil. To zadnje ga je drago stalo, saj je bil sedaj on deležen provokacij o sebičnosti in to cel preostanek dneva. 

Po malici, slikanju, provokacijah in gasilski sliki, žal le dela ekipe, smo  se odpravili v dolino. Ana je imela smolo da so jo ožulili čevlji, kar ji je kar  precej otežilo sestop. Robiju pa so otežila sestop rebrca, saj je vsak, ki je bil objekt ruganja, temo preusmeril na rebrca.

Do izhodišča smo prispeli ravno ko se je dan zaključil in se je začelo mračiti. Zasavska ekipa je zaradi družinskih obveznosti  odšla domov, ostali pa smo turo zaključili v gostilni Potok pred Ilirsko Bistrico. 

Tura je uspela, dobra družba, polno smeha, zadovoljni in utrujeni udeleženci, idilična narava, skratka super. Če ne bi bilo Aninih žuljev in mojega prehlada, ki je botroval bolniški naslednji dan, bi bilo že kar kičasto.

Kot rečeno, moja prva vodniška tura je bila in prve ne pozabiš nikoli.

Spisal Tomaž







2 komentarja:

  1. ...
    čestitke za dobro odvodeno prvo turo
    ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Trikrat hura za Tomaža, ki nas je po pravljični poti pripeljal do čudovitega vrha Učke...

    OdgovoriIzbriši