udeleženci: Luka, Renata, Robi M., Robi T., Tomaž
trajanje: 6h 5min
višinska razlika: cca 750 m
Plani za to nedeljo so se kovali že na eni od naših prejšnjih nedeljskih tur, ko smo obiskali Blejsko kočo. Takrat je Tomaž, posledično zaradi moje dopolnitve opreme, predlagal, da za to nedeljsko turo izberemo eno bolj gajstno destinacijo.
Preko tedna pa se je zadeva nekoliko spremenila. Stopnja nevarnosti plazov v gorah je narasla na tretjo stopnjo, tako da je Tomaž reorganiziral vse skupaj in tako smo odšli na Krim. Vrh, ki leži južno od naše prestolnice.
Jutranje pobiranje malo pred osmo je potekalo po ustaljenih tirih. Tako smo brez prekomernega čakanja “enih te istih” posameznikov, kaj hitro nadaljevali pot proti Vrhniki, kjer smo bili dogovorjeni še z Renato.
Seveda se zaradi jutranjega vrveža Tomažev “šarmin” ni dodobra ogrel, in smo izbrali kajpak še zaprt lokal, tako da je moral Paviljon zadovoljiti naše potrebe po kavi.
Pot smo nadaljevali proti Preserjem, kjer smo tudi zaključili z vožnjo. Hitro smo se oblekli in si nadeli svojo opremo in odšli. Že po nekaj metrih smo opazili, da ima Tomaž nove gamaše, in komplimenti so botrovali temu, da smo za nekaj sto metrov falili pot.
No tudi Renata je imela nekaj novega. Pohodne hlače, kar se je pokazalo malenkost kasneje pri hoji, saj smo ji le z težka sledili.
Pot do vrha, ki ni bil prav sončen, bil pa je obogaten z zelo mrzlim vetrom, je potekala brez zapletov, le z nekaj postanki in okrebčili s čajem, ki ima čudežno zdravilno moč.
V koči na vrhu smo se pogreli s čajem in jedačo, ki je tokrat bila gobova juha in ajdovi žganci, se nasmejali zanimivim prigodam Renate in njene zmrzovalne skrinje – hladilnika, ter se po dobri uri odpravili proti našemu izhodišu.
Del spusta smo opravili po že prehojeni poti, drugi del pa smo skrenili, in šli na pot, čigar tabla je kazala dokaj isto mesto. Tomaževe besede so bile: “…pa pejmo, pa se bomo pol čudl.” Pot po kateri smo nadaljevali je bila čedalje manj shojena. Na koncu nič več.
Je pa seveda na čistem finišu prišla do ustaljene in utrjene asvaltne ceste, po kateri smo še kake pol ure asvaltno gazili do avtomobila.
Kaj hitro smo preračunali, da če bi šli na Učko goro to nedeljo, bi lahko na koncu pristali na Pagu. Lep poletni izlet. Kajne?
No vožnja do doma pa je resnično potekala brez posebnosti. Lepa in lepo izkoriščena nedelja je bila tako za nami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar