Teme 2138 m,
Luknja peč 2249 m,
Rjavina 2532 m,
Begunjski vrh 2461 m
udeleženca: Marjan Š., Robert
trajanje: 2 dni
višinska razlika: cca 2000 m
Ta petek in soboto sva z Marjanom udejanila že dolgo načrtovani dvodnevni izlet v Julijce z bivakiranjem. Tomaž je tokrat izostal, saj je praznoval rojstni dan, zatorej vse najboljše in upam, da boš na »stara leta« še tako aktiven.
Avtomobil sem parkiral pred zapornico Pri lesi 950 m visoko, kjer sva skompletirala nahrbtnike, tokrat bolj podobne »omari iz spalnice«, sa sva s seboj vlekla vso poremo za plezarijo, bivakiranje, hrano za dva dni in vsak po šest litrov tekočine.
Prvi del poti sva hodila po »Triglavski magistrali« mimo Pleše, Vrtače in po uri in pol hoje prišla na Malo polje (1580 m visoko) kjer sva z markirane poti zavila desno na lovsko stezico v Travno dolino. Pri lovski koči sva imela daljši postanek, da si »pocrkljava« rame in križ, ter da zajameva sapo.
Nadaljevala sva po Travni dolini, se preko planote počasi vzpenjala in se preko večih kotanj po brezpotju zopet za krajši čas priključila markirani poti, ki vodi h koči Valentina Staniča. Na označeni poti sva bila le par minut, saj sva kmalu zavila desno na slabo shojeno stezico, ki pelje v Kravjo dolino k Malemu in Velikemu Pršivcu.
Preden se pot začne spuščati proti vznožju obeh Pršivcev bi po Marjanovih zagotovilih moral stati velik možic, vendar si je nekdo vzel čas in ga »razgradil« v navadno kamenje ter s tem gornikom malce otežil pravočasno zaviti levo do melišč pod ostenjem Rjavine.
Na meliščih sva se ustavila še pri ostankih bombnika, kateri se je v drugi svetovni vojni zaletel v ostenje Rjavine. Ob na kup zloženem plehu, spominu na nesmiselno kazanje mišic bolanih umotvorov sva si vzela čas za nov odmor.
Napojena, nakrmljena in spočita sva se usmerila proti ozkemu prehodu, ki naju je z melišč dvignil na 2136 m visoko Teme. Tu je imel Marjan »zacahnano« manjšo izravnavo, skrito pred vetrom, idealno mesto za bivakiranje. Privoščila sva si kosilo.
Za predjed sem skuhal kavo, glavna jed v podobi odlične juhe iz vrečke pa je bila Marjanova domena. Za sladico sva iz nahrbtnikov zmetala vso opremo za bivakiranje in s seboj vzela le najnujnejše. Moram priznati, da tako zaželene in lahke sladice do sedaj še nisem probal.
Ob 13.30 h sva se odpravila naprej, mimo izhoda PP sva se po opisih knjige Vladimirja Habjana »Manj znane poti slovenskih gora« dvignila še za dobrih sto višinskih metrov, mimo od snega in vode popolnima »podrte« rdeče grape, naprej do možica kjer sva se spustila dol.
Izredno krušljiva skala z obilico »šodra« ob sestopanju sta narekovala še posebno previdnost, kar nama je vzelo debelo uro časa.
Spodaj se je sem ter tja videla pot PP, po kateri sva nadaljevala levo preko melišč do stene kjer sva iskajoč prehode počasi prišla na Luknjo 2117 m visoko, od tam pa ni bilo več daleč na 2249 m visoki današnji cilj Luknjo peč.
V knjigi znaša časovnica Teme – Luknja peč uro in pol, midva sva se resda malce lovila ob iskanju prehodov in v začetku z »sitno« podlago, za kar sva potrebovala dobre tri ure, čas ura in pol pa se nama je zdel nedosegljiv.
Danes osvojeni vrh je krasni razglednik na bližnje Julijce in na Zahodne Karavanke. Zaradi pozne ure sva se ob 17.00 h po isti poti odpravila nazaj, le da sva tudi zadnji del, tako imenovani izhod malce nad Temenom opravila po PP. Sicer prcej zračen izstop na Teme se nama je zdel precej bolj varen kot pa popoldanski začetek poti po »šodrastem« in krušljivem terenu.
Povratek nama je vzel približno dve uri, kar je pomenilo, da se bo sonce kmalu skrilo za Triglav in, da bova morala pohiteti z večerjo. Sestradana sva malce čez osmo uro planila po odličnem pasulju s kranjskimi klobasami (ne ni napaka, resnično so bile v množini). Po večerji sva ob pivu naredila analizo ture in kmalu zaradi mraza smuknila vsak v svoj brlog.
V soboto sva se zbudila v oblačno jutro. Triglav in tudi najin današnji cilj, greben Rjavine sta bila »zadekana« v oblake, kar nama je dalo dodaten čas za lenarjenje in počasno pripravo zajtrka.
Po čaju sva ob osmi uri »napadla« jajca z slanino, vse skupaj zalila z kavo, se počasi spakirala in ob 9.35 h krenila proti Rjavini. Ozračje se je počasi »pucalo« in ob 10.30 h sva bila na Rjavini.
Gorskega miru je bilo tu konec, saj sva jo ubrala naprej po markirani poti preko grebena, se mimo okna, spustila na Dovška vratca in se pri Domu Valentina Staniča odločila, da bi bil planirani vzpon na Cmir prcej prenaporen izziv, saj naložena nahrbtnika nista prav nič prizanašala njinim ramenom in križu in kolenom.
Je težko priznati, vendar emšo počasi postavlja pravila igre, predusem Marjanu, saj je par mesecev starejši. Odločila sva se, da nahrbtnika pustiva pri koči in »napol naga« obiščeva bližnji 2461 m visoki Begunjski vrh. V petnajstih minutah sva z vrha opazovala Prevčev izstop iz Slovenske smeri.
Vzpon katerega smo skupaj z Slavkotom opravili 20 junija jetos, tokrat pa Slavko ni imel časa, je v penziji, ti pa itak nimajo nobenega časa. Sledil je spust nazaj do koče, malica in sestop v dolino. Na poti v dolino Krme velja omeniti še srečanje s tropom kozorogov.
Predvsem vzpon na Luknjo peč je bil enkraten izlet v brezpotje, ki je z pravo dozo adrenalina skupaj z bivakiranjem nedvomno polepšal letošnje pohajkovanje po gorah. Tudi prečenje grebena Rjavine je prav prijeten in zanimiv izlet, vendar ostaja v senci Lukne peči.
Spisal Robi
Po čaju sva ob osmi uri »napadla« jajca z slanino, vse skupaj zalila z kavo, se počasi spakirala in ob 9.35 h krenila proti Rjavini. Ozračje se je počasi »pucalo« in ob 10.30 h sva bila na Rjavini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar