Poštarski dom pod Plešivcem 805 m,
Uršlja gora 1699 m
udeleženci: Sabina, Sabina, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Gašper, Marko, Brane, Antonija, Tomaž, Deja, Matjaž
višinska razlika: cca 1360 m
trajanje: 9 h 15 min
dolžina: 21,5 km
Za predpraznično božično turo smo izbrali domačo Uršljo goro, ki nosi tudi ime Plešivec in je visoka 1699 m. To je najvzhodnejša gora v Karavankah.
Ime Plešivec ima po neporaščenem vrhu, ki se dviga iz gozdnatega pogorja. Uršlja gora pa se imenuje po cerkvici svete Uršule, ki je bila zgrajena leta 1602 in je za Kredarico druga najvišje ležeča cerkev pri nas.
V meglenem jutru smo se odpeljali po štajerski avtocesti s kratkim postankom za kavo v Lukovici, kjer se je megla že razkadila, pokazala pa se je velika okrogla polna luna.
Nato smo se vozili do Arje vasi, naprej pa skozi Velenje in Mislinjo, kjer je bilo opaziti že veliko več snega kot drugod. V Slovenj Gradcu smo se odcepili proti Črni na Koroškem do vasi Sleme in picerije Saloon, kjer smo parkirali.
Bilo je kar precej snega, zato smo kar takoj obuli gamaše. Po nekaj korakih smo zavili s ceste desno preko mostička. Takoj na začetku je bil kratek klanček, nato pa po blagem vzponu čez poljano spet na asfaltno cesto.
Steze ni bilo, le ene stopinje v snegu so nas vodile. Šli smo mimo osamljene hiše, kjer nas je za dobro jutro pozdravil pasji lajež. Naprej pa vodi pot mimo cerkve sv. Roka in do druge kmetije, kjer smo se usmerili po gorski poti proti Poštarskemu domu.
Po gozdu je bila hoja lažja, ker je padajoči sneg z drevja napravil tršo podlago. Na čistini pa je bilo snega več, ki se je prediral po nogami. Pred nami je bila še vedno ena sama sled, ki nam je kazala smer, hoje pa ni olajšala.
Kolikor višje smo šli, je bilo tudi snega več. Ko smo prišli na večjo planoto, je bila tudi pot vedno bolj strma. Prvi v vrsti se je zdaj že pogrezal okrog 30 cm.
Do Poštarskega doma na višini 805 m smo hodili uro in 20 minut. Koča je bila odprta, malo smo si oddahnili in odpočili, nekateri so tudi zajtrkovali.
Nadaljevali smo po gozdni poti z blago strmino, gazili sneg, na višini pa smo le malo pridobili. Tudi razgleda ni bilo, tako je bila hoja kar dolgočasna. Zato je tudi razumljivo, da s te strani na Uršljo goro skoraj ni bilo oboiskovalcev.
Ko smo šli naprej, je bila pot v širokem žlebu še bolj položna, drevje še redkejše.Na tem delu je na novo zasajenih precej smrekovih drevesc.
Med redkim vejevjem se je pokazal naš vrh s cerkvico in TV stolpom, ki pa je bil še zelo oddaljen. Takšna pot se nadaljuje vse do 400 višinskih metrov pod vrhom, ko pa gre zelo strmo navzgor.
Tu se tudi priključi pot z Ivarčkega jezera. Pod vrhom je še v gozdu puščica VRH 10 MIN. Ko smo prišli na neporaslo planjavo, smo razumeli, zakaj je vrh dobil ime Plešivec.
Vreme je bilo jasno, vidljivost izredna, izredno pa je tudi pihalo. Veter je odnšal sneg, v sunkih nas je kar malo prestavljal. Po ugreznjeni pohodni palici sodeč je snega okoli 80 cm.
Pod vrhom je koča, cerkev in TV stolp. Mi pa smo šli še prav na vrh, kjer je križ, razgledna plošča in spomenik koroškim borcem, padlim leta 1918 in 1919.
Od tod se vidi Mežiška, Mislinjska in Dravska dolina, pa tudi Pohorje, Raduha, Olševa, Peca, Kamniške Alpe in celo Triglav. Res lepo! Do višine 1699 m smo hodili 5 ur in 10 minut.
Obiskovalcev je bilo precej, vsi pa so prišli po krajši poti od Ivarčkega jezera. Napravili smo skupinski posnetek in se vrnili v odprto, toplo kočo, kjer imajo dobro ponudbo hrane in pijače, kar smo tudi izkoristili.
Za povratek smo si nadeli dereze, ki so bile v prvem delu zelo koristne, posebno ko smo prišli do poledenelih predelov. Sprva smo šli po trasi vzpona, nižje pa smo krenili po drugi stezi, ki se v začetku kar strmo spušča, potem pa so spet ravninski deli, celo daljši cestni vzpon, pa spet spust in ravnejši del do Poštarskega doma.
Zmračilo se je, zato se nismo ustavljali. Nadaljevali smo po poti vzpona do asfaltne ceste. Sneli smo dereze, prižgali lučke in tako hodili še skoraj eno uro do parkiranih avtomobilov.
Za povratek smo porabili kar štiri ure. Pospravili smo prtljago in šli čez cesto v picerijo na analizo ture, ki je trajala 8 ur in 50 minut, prehodili pa smo kar 22 km.
Turo smo posvetili tudi spominu na tri člane Planinskega društva Rašica, ki so preminili v letu 2021. To so Urška, Slavko in Matej, ki so vsak na svoj način zapisali v zgodovino naše gorniške skupine. Slava jim!
Spisal Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Fotografije Deja
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar