Planinski dom na Zelenici 1536 m,
Vrtača 2181 m
udeleženci: Tadej, Tomaž, Janez, Primož, Dušan, Robert T., Robert
dolžina: 6 h
višinska razlika: cca 1150 m
Standardni gorniški družinici so se na tokratni turi pridružili še Tadej, sicer alpinistični pripravnik v našem PD-ju, ter Dušan in Robert T., “kolesarski princeski”. Robert T. sicer dolgoletni Rašiški član s precej “hribovske kilometrine”, Dušana pa bi najkrajše lahko predstavil kod reinkarnacijo Boba Marleya priraslega na gorsko kolo.
Ob 5.30 h šoferja pričneta pobirati pisano družbico in po popiti kavi na Petrolovi bencinski črpalki na Voklem smo ob 6.40 h oboroženi z čelnimi svetilkami v temi štartali s parkirišča na Ljubelju. Po borni snežni odeji smo se vzpenjali po in ob smučišču ter v slabi uri prisopihali do planinskega doma na Zelenici kjer smo se ustavili na čaju.
Odžejani smo nadaljevali po markirani poti. Stopinje v snegu so nam pomagale pravočasno zaviti desno z markirane poti za Stol v dolino Suho ruševje. Tu se je Dušan odločil, da se bo odcepil od matične jate in se na Vrtačo povzpel po južni grapi, po planirani smeri našega sestopa. Pozdravili smo se in odšli vsak v svojo smer.
Veter je zabrisal sledi v snegu, tako da smo kmalu po vstopu v dolino Suho ruševje naleteli na pomrznjeno podlago z zameti napihanega snega. Nadeli smo si dereze in na novo “vlekli špuro” v smeri vznožja Palca, kjer smo na koncu doline zavili levo do vhoda v vzhodni žleb.
Pod vstopom v žleb smo palice zamenjali za cepine, si nadeli čelade, vklopili lavinske žolne in zagrizli v breg. Prvi del poti smo se vzpenjali po trdi podlagi, kar nam je omogočalo precej hitro napredovanje, kasneje pa je sneg postal precej mehkejši in napredovali smo precej počasneje, saj je Tadej kod prvi v koloni večino časa deloval kod, da je do pasu “vsajen” v sneg.
Na razcepu malo pod vrhom smo šli po levem kraku in malce čez deseto uro prišli na vrh Vrtače. Sledilo je nadomeščanje porabljene energije in nabiranje moči za sestop. Zaradi vetra in mraza smo vrh kmalu zapustili in po južni grapi pričeli s sestopom.
Kmalu po pričetku sestopanja smo srečali našega “odcepljenega kamerata” Dušana kako počasi a estetsko dovršeno naskakuje vrh. En drugemu namenimo nekaj vzpodbudnih besed in se dogovorimo, da se počakamo v planinski koči na Zelenici.
V koči je bilo čutiti že pravo novoletno vzdušje in sledi razposajene družbe verjetno prejšnjega večera, ki je napis na vratih popravila na “srečno 2021”. Zaradi neposredne nevarnosti, da se nalezemo silvestrskega vzdušja smo kmalu po Dušanovem prihodu spokali v dolino in se odpravili domov.
Lepo preživet zadnji dan leta 2011.
Spisal Robi
PS
“enga srečnga in zdrauga, pa mal več snega”
Standardni gorniški družinici so se na tokratni turi pridružili še Tadej, sicer alpinistični pripravnik v našem PD-ju, ter Dušan in Robert T., “kolesarski princeski”. Robert T. sicer dolgoletni Rašiški član s precej “hribovske kilometrine”, Dušana pa bi najkrajše lahko predstavil kod reinkarnacijo Boba Marleya priraslega na gorsko kolo.
Pod vstopom v žleb smo palice zamenjali za cepine, si nadeli čelade, vklopili lavinske žolne in zagrizli v breg. Prvi del poti smo se vzpenjali po trdi podlagi, kar nam je omogočalo precej hitro napredovanje, kasneje pa je sneg postal precej mehkejši in napredovali smo precej počasneje, saj je Tadej kod prvi v koloni večino časa deloval kod, da je do pasu “vsajen” v sneg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar